Tehnologija in gospodarska rast

Človeška iznajdljivost in inovacije

Svetovna gospodarska kriza leta 2008 je osvetlila problem spolitiziranosti makroekonomskih napovedi, kar se je v desetletju po nastopu krize tudi potrdilo. Zdravstvena kriza pandemije COVID-19, ki se je razvila v resnično globalno in kompleksno krizo pa osvetljuje, kje tiči težava takšnega stanja. Napovedovalci ekonomskih gibanj namreč večino časa razmišljajo o odločitvah centralnih bank in vladnih politik, pa čeprav ta dva dejavnika dolgoročno nista najpomembnejša, po mnenju nekaterih ekonomistov pa nista niti med najpomembnejšimi dejavniki.

Kar v resnici poganja gospodarsko rast, gospodarski razvoj in splošno izboljšanje kvalitete življenja so človeška iznajdljivost in inovacije, ki jih ta iznajdljivost proizvaja. To se odraža skozi tehnologijo, ki jo v kontekstu te kolumne razumemo v najširšem pomenu: uporaba znanja za boljše, kvalitetnejše življenje. Danes tehnologijo povezujemo predvsem z elektronskimi napravami, a tehnologija je precej starejša. Primer zgodnje tehnologije je pogonsko kolo. V tehnološkem smislu smo od izuma pogonskega kolesa precej napredovali. Izumi kot so parni stroj, avtomobil, telegraf, radijski sprejemnik, letalo, računalnik ipd. so izrazito pospešili gospodarsko rast, njihov skupni učinek pa nas je pripeljal do točke, na kateri se nahajamo danes. Številni akademiki in znanstveniki so namreč mnenja, da smo pred naslednjo pomembnejšo naravoslovno in družboslovno revolucijo, ki bo prinesla spremembe, ki si jih danes težko zamislimo. Kot primer podajamo dva nova izuma: hologrami, ki bodo korenito spremenili našo percepcijo realnosti- med drugim bo tehnologija hologramov izrazito vplivala tudi na prenos znanja med generacijami – učenje na podlagi 3D vizualizacije že danes močno prekaša 2D učenje na podlagi analognih informacij (fizično učno gradivo). Drug primer pa so t. i. “leteča vozila” (zaradi senzacionalnosti se s strani medijev prepogosto uporablja izraz “leteči avtomobil” (ang. flying car), ker vzbuja več radovednosti), ki bodo radikalno spremenili način potovanja iz točke A v točko B ter doprinesli k preobrazbi svetovnega gospodarstva. Za lažjo predstavo lahko služi primer Aeromobila. Si predstavljate svet, kjer med dvema točkama ni potrebna fizična prometna infrastruktura (cestišče in vse z njim povezano) temveč zgolj dostopnost in povezljivost podatkov na podlagi senzorike, ki algoritmom omogočajo učinkovito izvajanje aktivnosti.

Tehnologija in delovna sila

Verjetno ste že slišali zgodbe o ludistih iz 19. stoletja, ki so imeli resne težave z avtomatiziranimi statvami, ki so povzročile nadomeščanje delovne sile. Tehnološka disrupcija je zlomila status quo, na napredek nepripravljeni ludisti pa so v stanju, kakršnem so bili, iz protesta uničevali novo tehnologijo, da bi izrazili svoje nestrinjanje. Razlog ni ignoranca, temveč prej omenjeni zlom statusa quo. V primeru ludistov je to pomenilo ogrožanje družbenega statusa, ki so ga pridobili s kvalitetnimi proizvodi. A v resnici so avtomatizirane statve izjemno povečale produktivnost ter učinkovitost, neposredno pa so vplivale tudi na ustvarjanje novih panog ter delovnih mest z višjo dodano vrednostjo. A dejstvo je, da so avtomatizirane statve kratkoročno nadomeščale delovno silo, ki novega dela ni našla takoj. To je tudi najpogostejša in tipična lastnost tehnološkega napredka – življenje človeka je namreč še vedno odvisno od dela, ki ga opravlja. Težava nastopi, ker je za ustvarjanje novih delovnih mest potreben čas, zaradi česar so prehodi pogosto turbulentni (socialni nemiri, vojne, revolucije, …).

Tehnologija se pogosto razvija v ozadju, brez nadzora javnosti. Tekom političnih razprav, kjer se ustvarjajo predvsem glavna populistična sporočila, je razvoj tehnologij pogosto neopažen, ob razmahu te tehnologije v širšo družbo pa je za odpravo oz. vsaj ublažitev vseh posledic že prepozno. Dober primer takšne tehnologije je tehnologija “deepfake”, o kateri je pred časom že bila objavljena kolumna.

Tehnološki trendi

Trendi kažejo, da najintenzivnejšo digitalno disrupcijo povzroča avtomatizacija delovnih mest, ki jo pomanjkanje delovne sile samo še pospešuje. Analize kažejo, da se v splošnem pomikamo k stanju pomanjkanja delovne sile, kar sicer ni povezano s pandemijo COVID-19, temveč s pomanjkanjem delovne sile glede na demografske podatke in rast gospodarstev. Nadalje analize kažejo, da se bo produktivnost zaradi avtomatizacije povečala, kar se v nekaterih državah že dogaja. Povečanje produktivnosti je tudi močna protiutež inflacijskim pritiskom, ki jih je v globalnem gospodarstvu že moč zaslediti. Omeniti velja še povečevanje deleža digitalnih storitvenih dejavnosti, ki jih je možno v celoti ali večinoma izvajati na oddaljen način. To na novo postavlja pravila igre, saj se s tem ustvarja globalni trg delovne sile, ki, kot pravi Milanović, ne pozna državnih meja in predstavlja za države v razvoju izjemno priložnost, razvitemu Zahodu pa veliko nevarnost.

Produktivnost bo zaradi disruptivnih digitalnih tehnologij, kakor je avtomatizacija procesov ter uporaba umetne inteligence pri sprejemanju odločitev izrazito poskočila. Študije trga dela v ZDA kažejo, da bo v naslednjih 20 letih zaradi avtomatizacije izgubljenih 47 % vseh delovnih mest. To pomeni, da bo veliko energije potrebno vložiti v prekvalifikacijo “odvečne” delovne sile. Pri tem je potrebno opozoriti, da gre za obstoječa delovna mesta. Po drugi strani pa projekcije kažejo, da zaradi avtomatizacije BDP leta 2035 v ZDA ne bo samo 28 bilijonov dolarjev, kakor je (bilo) linearno pričakovanje, temveč bo 40 bilijonov dolarjev. Iz tega lahko sklepamo, da bo rast BDP v razliki 12 bilijonov dolarjev tudi na račun novo ustvarjenih delovnih mest v obstoječih, predvsem pa v novih panogah, ki se šele ustvarjajo. Kdo pa si je v 90ih letih 20. stoletja lahko predstavljal Uber, Lyft, Airbnb, Netflix in Alibaba? Seveda se vse to ne bi moglo zgoditi brez interneta, intenziteta tehnoloških inovacij in sprememb pa se bo v prihodnjih 15 do 20 letih občutno okrepila.

Produktivnost bo zaradi disruptivnih digitalnih tehnologij, kakor je avtomatizacija procesov ter uporaba umetne inteligence pri sprejemanju odločitev izrazito poskočila. Click To Tweet

Valovi tehnoloških sprememb

Če pogledamo valove tehnoloških sprememb v Silicijevi dolini, opazimo, da nekatere tehnološke inovacije postanejo mogoče naenkrat, kar povzroči nenaden nastanek in razmah kopice novih podjetij, ki s temi tehnološkimi inovacijami inovirajo najrazličnejše poslovne modele, produkte in storitve, katerih skupna lastnost je višja učinkovitost. Na podlagi vseh okoliščin ter dogodkov v obdobju med 2008 in 2010 ugotavljamo, da se je lestvica tega, kar je tehnološko mogoče in tistega kar ni mogoče, krepko dvignila. Že v tem času je bilo jasno, da je oblačna tehnologija nova tehnologija, katere pravi razmah se šele začenja. Oblačna tehnologija v tem obdobju niti ni mogla delovati optimalno, saj je manjkal integralni del – povezljivost podatkov. S povezovanjem podatkov, aplikacij in platform pa je danes investicijski banki Morgan Stanley omogočeno, da investira kapital s pomočjo metode strojnega učenja. Lahko bi rekli, da so valovi tehnoloških sprememb tudi lastnost kapitalizma, saj je (pospešen) razvoj novih tehnologij najpogostejši odgovor kako prebroditi krizo in zagnati nov cikel. Ravno to je značilnost obdobja po letu 2008.

Sistemi, ki so vodili procese zadnjih 30-40 let, morajo biti nadomeščeni z najnovejšo digitalno tehnologijo, ki temelji na povezljivosti ter izkoriščanju moči podatkov, kar omogoča inovativnost v različnih panogah ekonomije. Ko se poglobimo v osrčje tehnološkega stanja, je izjemno, koliko industrij in državnih institucij še vedno deluje na starodavnih (90. leta 20. stoletja) platformah. Izziv Y2K je sicer mnoge prisilil k nadgradnji, medtem, ko so drugi zgolj popravili datumske funkcije in prav zanimivo bo spremljati soočanje z Y2K38 izzivom, ki zaenkrat še nima univerzalne rešitve. Mnogi šele sedaj izvajajo aktivnosti, ki bi jih morali že pred prelomom tisočletja. To je samo eden izmed razlogov, ki kaže, zakaj je digitalni razkorak tako velik, očiten in posledično do neke mere tudi razumljiv.

Digitalizacija in digitalna transformacija

 Pred pojavom pandemije COVID-19 je veljalo prepričanje, da bo proces digitalizacije dolgotrajen, da se bo digitalna disrupcija postopoma povečevala, organizacije pa bodo imele še kar nekaj časa, da kvalitetno ter učinkovito izvajajo digitalno transformacijo, zato so se tega procesa številne organizacije lotile počasi. Meseci po izbruhu pandemije COVID-19 pa jasno kažejo, da se proces digitalizacije izrazito pospešuje, digitalna disrupcija pa povzroča tektonske premike v načinih poslovanja, kar povzroča velike izzive številnim organizacijam, ki morajo pospešeno izvajati digitalno transformacijo. Uvedba digitalnosti v poslovanje organizacije je že tako ali tako zahteven proces, potreba po hitri uvedbi pa ta proces samo še otežuje, zato je številne organizacije ne morejo oz. je ne bodo izvajale uspešno, s čimer se njihova konkurenčnost znižuje. Vsaka digitalna transformacija, naj bo uspešna ali neuspešna, je večletni proces, ki terja skrbno pripravo vsakega posameznega koraka v procesu. Kljub razmeroma preprostemu dostopu do podatkov in tehničnega znanja je večja težava ponotranjenje digitalnosti in praktična izvedba ukrepov.

Dvig produktivnosti, zmanjšanje stroškov, možnost oddaljenega dela, skrajšan delovni čas, novi poslovni modeli, povečana inovativnost, sprejemanje odločitev na podlagi podatkov v realnem času so samo nekateri izmed neskončnih pozitivnih vidikov, ki jih digitalizacija prinaša v poslovno okolje vseh vrst in oblik organizacij in ki bodo zaznamovali prihajajoče desetletje.