Ali bo vzpon umetne inteligence ogrozil demokracijo?

Ko je Alan Turing med drugo svetovno vojno razvil njegov znamenit stroj za dešifriranje nemških kod imenovan »The bombe«, še ni doumel kakšen potencial ima to odpirajoče se področje za politične sisteme. Iz te rudimentalne oblike umetne inteligence se je razvila paleta tehnologij, strojev in sistemov, ki jih danes upravičeno imenujemo »inteligentne«. Danes se umetna inteligenca uporablja v praktično vseh sferah družbe, med drugim tudi (in morda najpomembneje) v politiki in za politične namene. Po mnenju mnogih opazovalcev lahko ogrozi same temelje našega demokratičnega političnega sistema.

Človek je v svoji zgodovini razvil veliko »orodij«, ki so imela bolj daljnosežne in globoke posledice kot pa le kratkoročne bonitete, ki jih je predvidel. Odkritje ognja, agrikulture in tudi jedrskega orožja je imelo nepredvidene družbene in politične posledice, ki so se za nazaj včasih morda zdele celo protislovne prvotnemu namenu. Zato se je treba lotiti analize morda celo najbolj potentnega orožja, ki ga je človeštvo kadarkoli ustvarilo, umetne inteligence.

Leta 2016 je škandal okrog Cambridge analytice laikom predstavil politični problem umetne inteligence. S sofisticiranimi metodami, strojnim učenjem in s pomočjo vedno večjega in centraliziranega velikega podatkovja družbenih omrežij, se je umetna inteligenca uporabljala za psihološko in personalizirano targetiranje potencialnih volivcev referenduma Brexit in ameriške predsedniške kampanje 2016. Obstoj in aplikacija takšne tehnologije, katere razvoj bo glede na sodobne trende le še eksponentno rasel, je sprožil upravičeno paniko glede ustrezne avtonomije volilnega telesa, ki je temeljni kamen vsake zdrave demokracije. Vendar tehnologije tega škandala so le ena manifestacija umetne inteligence. Problem je še veliko širši.

V državah širom sveta se vedno pogosteje implementira sofisticirane tehnologije nadzora, ki v osnovi uporabljajo umetno inteligenco. »Digitalno avtoritarna« Kitajska je najbolj znamenit primer. S svojim sistemom družbenih kreditov, sistemi za prepoznavanje obrazov, »varnimi« oziroma »pametnimi« mesti ter »pametnim« policijskim delom, se ustvarja politična klima kjer je vsako nestrinjanje z oblastjo strogo in efektivno preganjano in moč volje »ljudstva« vedno bolj izničena. Vendar Kitajska ni edina, ki te tehnologije implementira. Tudi v liberalnih zahodnih državah se vpeljujejo vedno pogosteje.

Zahodne liberalne družbe v principu vrednotijo svobodo, avtonomijo in zasebnost posameznika. Kljub temu pa se zdi, da velikokrat v praksi niso zveste svojim civilizacijskim predpostavkam. Razkritja Edwarda Snowdena o masivnem vladnem programu ZDA za nadzor javnosti in razkritja o britanski »Karma police« sta le dva izmed mnogih primerov, ki pričajo o temeljni neskladnosti javnega nastopaštva in realne prakse. V času, ko mesta in države implementirajo umetno inteligenco v zgoraj naštetih variacijah (pod pretvezo večje efektivnosti in varnosti), je strah pred redukcijo demokracije na le nominalno raven še kako primeren.

Poleg tega se umetna inteligenca uporablja pri tehnologijah lažnih novic. Zloglasni »deepfake« lahko na izjemno dovršen način neprepoznavno ponaredi glas od nekoga ali podobo v določenem videu ali avdiu. GPT-3 lahko z algoritmi umetne inteligence in strojnim učenjem generira neko visoko kakovostno besedilo (poezijo, eseje, prevajanja ipd.). Obe tehnologiji se bosta z drugimi tehnologijami lažnih novic le še eksponentno izboljševali. Strahovi, da bodo takšne tehnologije pomenile konec demokratične ureditve kot jo poznamo (še posebej zaradi vedno večje centralizacije moči in monopolizacije nadzora nad tehnologijo), so prav tako upravičeni.

Druga fronta so tako imenovana smrtonosna avtonomna orožja in kibernetsko vojskovanje, ki se v osnovi uporabljata in celo znatno izboljšujeta z umetno inteligenco. Prva so vojaški izum stoletja. Smrtonosna avtonomna orožja bi velik del vojaških odločitev prepustila algoritmom umetne inteligence, kar bi konflikte med državami naredilo bolj verjetne. Takšen svet je zgodovinsko najbolj ploden za porast avtoritarnih tendenc. Kibernetska orožja predstavljajo podobno nevarnost. Z vedno večjo digitalizacijo imajo potencial, da efektivno nadzirajo potek naših življenj.

Omeniti velja še prihajajočo dobo avtomatizacije dela na plečih umetne inteligence. Vedno več strokovnjakov predvideva, da bo velik del obstoječih zaposlitev v kratkem prepuščen umetni inteligenci. Tak svet bi marginaliziral in do neke mere izločil veliko število ljudi iz odločevalskega procesa. Število »izločenih« bi z razvojem in implementacijo umetne inteligence le še eksponentno raslo. Velika brezposelnost bi lahko bila povod za populistične težnje in usmeritve k »enemu rešitelju«. Lahko pa pride do situacije, v kateri bi elita, ki je akumulirala moč skozi umetno inteligenco, nadzirala preostale.

Bolj bo razvoj umetne inteligence napredoval, bolj bodo ti strahovi aktualni. Če se bo ta razvoj neovirano dogajal, nas morda celo čaka prihodnost, kjer človek ne bo gospodar lastne usode. Že danes so algoritmi umetne inteligence tako zapleteni, da jih niti največji strokovnjaki popolnoma ne razumejo. V daljni prihodnosti bomo morda priča splošni umetni inteligenci, za katero pravijo, da bo dosegla nivo človeške inteligence na vseh področjih hkrati in ga nato prehitela. Z vedno večjim prepuščanjem našega življenja v roke umetne inteligence, bi ta nov sistem lahko bil logična kulminacija.

Kljub vsemu temu pa je treba izpostavit nekaj svetlih točk. Umetna inteligenca ima prav tako potencial, da okrepi demokracijo. Lahko bi bolje informirala politike o željah in preferencah državljanov, medtem ko bi s pomočjo demokratiziranih digitalnih asistentov hkrati izobraževala demos o aktualni politiki. Prav tako bi lahko zaznavala korupcijo, pristransko poročanje in kampanje, ki temeljijo na dezinformacijah. E-demokracija bi s pomočjo umetne inteligence lahko naredila demokracijo bolj inkluzivno, deliberativno in izboljšala participacijo. Umetna inteligenca bi se ironično lahko tudi uporabljala za kontriranje nekaterim negativnim učinkom le-te na demokracijo.

Te svetle točke se zares zdijo majhne v primerjavi z nevarnostmi, ki s strani umetne inteligence pretijo demokraciji. Vendar so znak upanja v dobi, ki si ne more privoščiti, da bi se tako »orodje« akumuliralo v rokah peščice. Avtoritarni sistem bi s pomočjo umetne inteligence vladal neovirano in absolutno, ad infinitum, dokler morda ne bi priznal premoči superiorni formi prav umetne inteligence. Teža problema je gromozanska. Vprašanje umetne inteligence in demokracije je morda eno najbolj pomembnih vprašanj ne le te dobe, ampak človeške zgodovine. Čas je, da ga začnemo tako tudi obravnavati.