Nazaj na osnove: mandat nove Evropske komisije bo v znamenju ekonomije

Lászlo Trossanyi (madžarski kandidat), Janusz Wojciechowski (poljski kandidat), Rovana Plumb (romunska kandidatka) in Sylvia Goulard (francoska kandidatka), ki so veljali za sporne kandidate, na srečo niso huje ohromili procesa imenovanja nove Evropske komisije (EK). Nemka Ursula von der Leyen, ki je krmilo najpomembnejše evropske institucije prevzela za naslednjih pet let, je presenetila mnoge že v svojem uvodnem nagovoru. Takrat je poudarila, da bo osrednji geostrateški cilj EK ohranjati interese EU v luči vse hujše globalne tekme med Kitajsko in ZDA. V to je vključen tudi premislek o uvedbi konkurenčno-pravne  zakonodaje in povečan pritisk na tretje države, da odprejo svoje trge za evropske investicije. Nekje v ozadju pa na plano prihaja tudi potreba po novih okoljskih standardih ter širitveni politiki, ki je v tem trenutku praktično izgubila vso kredibilnost. Ambicioznost nekdanje nemške obrambne ministrice je pomembna – in prav je tako – a kaj, ko se navznotraj odvijajo drugačni scenariji. Suverenizem, populizem in Brexit tako postajajo predvsem simptomi prihodnosti EU, ki se je ujela v posledice vse globlje globalizacije. V tem kontekstu bo von der Leyenovi izjemno težko, a vseeno velja izpostaviti ideje, ki bodo v prihodnjih petih letih na prvih točkah dnevnega reda. Te so: 1) konkurenčna in davčna politika; 2) investicijska in trgovinska politika; 3) okoljska politika; 4) širitvena politika; 5) fiskalna politika.

Ja, prav imate. V ospredju so ekonomske teme, saj ekonomija ostaja ena izmed tistih področij, kjer so tudi suverenisti razoroženi. Z in zavoljo ekonomije se je vse začelo, zato je tudi argumentov proti ekonomski integraciji bistveno manj. Prva in najpomembnejša politika, ki ji bo nova EK posvečala največ pozornosti, je konkurenčna in davčna politika. Dovolj povedno je tudi dejstvo, da bo evropska komisarka za konkurenčnost še naprej Margrethe Vestager, ki bo v novem mandatu skrbela še za resor digitalne ekonomije. Mnoge je Margrethe Vestager navdušila s tem, ko je stopila na prste svetovnim digitalnim gigantom, kot so Apple, Facebook in Google, ter vsem dala jasno vedeti, da državnih pomoči in združevanja večjih podjetij ne bo dopuščala. V svojem zaslišanju za drugi mandat v EK je svoje ideje še dodatno nadgradila in poudarila, da se bo v tem mandatu borila tudi proti ‘razbijanju’ večjih podjetij na manjše, s katerimi bi se večja podjetja pred združitvijo nekako lahko izognila očitkom o ustvarjanju monopolov. Železna roka (in volja) Vestager je vidna tudi v najnovejših preiskavah Amazona in Facebooka, ki sta se na radarju znašla zaradi uporabe osebnih podatkov in nove digitalne valute (Libra). Pri tem pa se Vestager ne bori samo proti tehnološkim velikanom, temveč tudi proti nemško-francoski viziji o povečevanju državnih pomoči in združevanju velikih podjetij s ciljem ustvarjanja “industrijskih prvakov”, ki bodo lahko tekmovali proti kitajskim in ameriškim podjetjem.

Za drugo prioriteto nove EK bo skrbel Phil Hogan, nekdanji komisar za skupno kmetijsko politiko, ki se bo takoj moral soočiti z nadaljevalnimi krogi pogajanj za prostotrgovinske sporazume z Avstralijo in Novo Zelandijo ter ZDA. Pri vseh prostotrgovinskih sporazumih se lomi ravno pri vpašanju kmetijskih izdelkov, saj je skupna kmetijska politika finančno najbolj ovrednotena politika v EU in na neki točki celo paradni konj skupnega trga. To se jasno vidi tudi v primeru trgovinskega sporazuma z južnoameriškim blokom držav, ki so združene v Mercosur, kjer Francija in Irska še naprej pritiskata proti sporazumu zaradi strahu pred ‘poplavo’ cenejših kmetijskih izdelkov iz Južne Amerike. Poleg vprašanj kmetijstva pa bo Hogan moral poskrbeti še za eno, na prvo žogo še težjo zadevo – von der Leyen je v svojem nagovoru pouarila, da se bo borila proti diskriminatornim politikam tretjih držav, ko je govora o evropskih podjetjih, in dostopu tretjih držav do evropskega trga. Če bodo Francija in Nemčija temu ploskali, pa bodo Višegrajci temu seveda nasprotovali – dobri odnosi z denimo Kitajsko namreč njihovim podjetjem tam odpirajo vrata, v nasprotno smer pa se steče kar nekaj neposrednih investicij, ki jih pod novimi pravili ne bi bilo, ali pa bi bile težje. Tretja prioriteta je okolje, za katerega bo skrbel najmlajši član EK, Litovec Virginijus Sinkevičius, ki se bo s svojimi osemindvajsetimi leti kot član evropskih Zelenih ukvarjal s t. i. “novim zelenim dogovorom”. Ta predvideva podnebno nevtralnost do leta 2050, ki bi bila dosežena z novimi regulacijami za zmanjševanje emisij in uvedbo novega davka, ki bi bil odvisen od ogljičnega odtisa izdelka. Dotičen predlog v tem trenutku deluje kot utopija, saj obstaja kar nekaj držav članic EU, ki opozarja na to, da bi se cene izdelkov zaradi tega povečale, pri tem pa jim pomagajo predvsem lobisti industrijskega sektorja, ki Sinkevičiusa že nestrpno pričakujejo v njegovih novih prostorih.

Četrta prioriteta naj bi bila širitvena politika, osrednji instrument mehke moči, ki jo je EU posedovala vse do oktobra 2019, ko jo je Emanuel Macron s svojim vetom pravzaprav pokopal. Odločitev francoskega predsednika moramo razumeti v kontekstu francoske želje po prevzemanju vodilne vloge na ravni EU v času, ko se Angela Merkel poslavlja. A pri tem je Macron izjemno nespreten, saj je interes Francije postavil pred interes in kredibilnost EU ter povzročil dodaten vir negotovosti v regiji Jugovzhodne Evrope. S tem je sočasno na stežaj utrl pot velikim silam, kot so Turčija, Kitajska in Rusija, ki bodo, medtem ko bo Emmanuel Macron razpravljal in države prepričeval o svoji viziji reform širitvene politike, zgolj še dodatno okrepili svojo prisotnost v regiji. Zadnja prioriteta bo fiskalna politika, ki bi lahko bila tudi prva prioriteta, saj prihaja do ohlajanja ekonomske rasti v Evroobmočju. Pri tem se bodo morali nasloniti tudi na morebitne ukrepe Evropske centralne banke (ECB), ki ji predseduje Christine Lagarde. Ta je hitro po prevzemu vodstva ECB Nemčijo in Nizozemsko opozorila na proračunske presežke, ki bi jih državi morali spraviti v obtok prek različnih javnih projektov, s čimer bi posredno pomagali tudi državam ‘evropskega juga’, ki so strukturno odvisne od severa in njihovega gospodarstva.

Očitno se bomo skupaj z novo sestavo EK vrnili v obdobje, ko je države članice tedanje Evropske skupnosti (današnje EU) povezoval predvsem ekonomski interes. S takšnim načrtom, ki sovpada z idejo politične sredine, se naj ne bi nič zalomilo. Težava pa je v tem, da se s takšnim načrtom lahko, v političnem smislu, vse zalomi, saj se pri ekonomiji vse začne in konča. Ekonomija je tista, ki državo članico EU umešča v center ali periferijo (in ne članstvo/nečlanstvo v Schengenu in Evroobmočju, kot znajo nekateri trditi), in tista, ki omogoča oziroma onemogoča politično delovanje. Dotične prioritete ne naslavljajo strukturnih posledic globalizacije, ki krepijo suverenizem in populizem ter odklon od evropske ideje znotraj držav članic EU. Jean Monnet, eden izmed očetov EU, ni zaman leta 1976 dejal, da “če bi še enkrat lahko začel, bi začel pri kulturi”. In ravno to umanjka v teh prioritetah: poudarek na mehkih temah, ki nas v času negotovosti učijo solidarnosti, sožitja, složnosti in enotnosti znotraj naše evropske skupnosti. Samo na takšen način se izognemo utrjevanju narativa o centru in periferiji ter državljanom EU pošiljamo signale o prvorazrednosti in drugorazrednosti. Od te točke naprej pa do toksičnega populizma ni več tako daleč.