Zakaj bi bil Plenković logična in hkrati nevarna izbira evropskega vrha?

Zakaj bi bil Plenković logična in hkrati nevarna izbira evropskega vrha?

Evropska komisija je nekaj tednov nazaj predstavila novo ”Strategijo za verodostojno širitveno perspektivo in okrepljeno sodelovanje Evropsko unijo (EU) z Zahodnim Balkanom” (Strategija), prejšnji teden pa je v javnost, sicer po hrvaških kanalih, kot strela z jasnega odjeknila vest, da bi predsednik vlade Andrej Plenković, sicer nekdanji evropski poslanec, lahko postal celo prvi kandidat Evropske ljudske stranke (EPP) za mesto predsednika Evropske komisije (EK). Ne vem sicer, kakšno je prevladujoče mnenje slovenske javnosti glede morebitne kandidature enega najzanimivejših hrvaških diplomatov, ki s takšnimi in drugačnimi političnimi manevri preprečuje implementacijo razsodbe Arbitražnega sodišča, a v tej točki velja zapisati, da bi morebitno imenovanje Plenkovića za prvo violino EK poslalo jasen signal Zahodnemu Balkanu, da je EU živela v zmoti, in da je čas, da t. i. ‘plitka evropeizacija’ preide v konkretno evropeizacijo.

Legitimnost Bruseljske obljube skozi prizmo hrvaškega premiera

EU želi državam Zahodnega Balkana dati vedeti, da ima velike načrte za njih. To je demonstrirala 5. februarja letos, ko je EK v svoji Strategiji orisala način, s katerim bo EU z Zahodnim Balkanom okrepila sodelovanje na področju varnosti, vladavine prava, migracij in transportne ter energetske infrastrukture, ob tem pa z malce manj odebeljeno pisavo analitikom poslala dve ključni sporočili, in sicer: a) države v regiji bodo na širitev pripravljene šele po letu 2025; b) države v regiji so politično, ekonomsko in institucionalno nepripravljene na širitev. Dotična Strategija, predvsem v svoji sporočilnosti, jasno pokaže nadaljevanje ustaljenega odnosa EU do Zahodnega Balkana, saj se po eni strani zaveda vse pomembnejšega vpliva Rusije, Turčije in Kitajske v regiji, po drugi strani pa ne razume, da bruseljske milijone zmorejo tudi zgoraj našteti mednarodni igralci. Bodimo iskreni, EU že od 90. let naprej, predvsem s finančno pomočjo (od leta 2007 pa do danes približno 9 milijard evrov), ohranja svoj pomen in vpliv v regiji. Danes je situacija povsem drugačna, tudi zaradi vse bolj prisotnega evroskepticizma in nacionalizma, ki je vodil do tega, da je Velika Britanija Bruslju pomahala v slovo, ter do t. i. ”širitvene utrujenosti”, ki je sicer zgolj lepši izraz za institucionalno zagato, pred katero se je znašla EU. Slednja bo sicer morala držati svojo obljubo glede članstva držav v regiji, medtem pa bo morala vladam vztrajno ponavljati, da naj tega ne pričakujejo kaj kmalu. Tudi leto 2025 je optimističen datum, sploh če vzamemo v zakup dejstvo, da je Srbija v tem trenutku storila največji napredek, hkrati pa še vedno ni razrešila spora s Kosovom. Mnogi so sicer mnenja, da korupcija, šibke institucije in organiziran kriminal predstavljajo večjo prepreko za članstvo Srbije v EU, a tukaj velja opozoriti, da vprašanje priznavanja Kosova predstavlja še toliko večji problem zaradi dejstva, da ni priznano s strani vseh držav članic EU, in verjetno še nekaj časa ne bo. S podobnimi težavami se srečujejo tudi Makedonija (spor z Grčijo glede imena), BiH, ki je še naprej izjemno ranljiva in šibka (neučinkovite politične instuticije) in Črna Gora, ki je že dlje časa podvržena politični krizi (parlamentarni bojkot opozicije). Jasno je, da ni čudežne palice, ki bi odpravila vse težave držav v regiji, a na simbolni ravni se EK pravzaprav ponuja dobra priložnost, da Zahodnemu Balkanu pokaže luč na koncu tunela – čudežna palica, s katero ne bi odpravili problemov, a bi ohranjali upanje, bi lahko bil kar Andrej Plenković. Slednji je vodenje hrvaške vlade prevzel septembra leta 2016 in hkrati na čelu vodilne HDZ zamenjal Tomislava Karamarka. EK bi s Plenkovićem na čelu Zahodnemu Balkanu dala jasen signal, da je regija izrednega pomena za EU, in da za njeno širitev obstajajo trdni in plodni temelji, pa četudi zgolj na simbolni ravni – ”Hej, danes je na vrsti Andrej, jutri pa morda Aleksandar ali pa Bakir”.

Od strokovnega sodelavca do ”spitzenkandidata” Evropske ljudske stranke

48-letni Andrej Plenković, sicer magister mednarodnega prava, je svojo strokovno pot pričel leta 1992, ko je uspešno opravil pripravništvo pri eni izmed londonskih odvetniških pisarn, kasneje pa še pripravništvo pri EPP. Kaj kmalu, in sicer med letoma 1993 in 1994, je postal tudi član hrvaške misije pri EU, to pa mu je omogočilo nadaljevanje njegove poti na Ministrstvu za zunanje zadeve. Ob delu je uspešno zaključil svojo magistrsko delo na temo subjektivitete EU in razvoja skupne zunanje in varnostne politike in opravil pravosodni izpit. Jasno je, da Andrej Plenković, ki med drugim govori angleško, francosko in italijansko ter nemško, ni preskakoval stopnic v svoji karieri – s svojim znanjem mednarodnega prava in poznavanjem mednarodnega parketa ter močne mednarodne mreže je do tega trenutka uspešno krmaril na nadnacionalnem nivoju, tudi v primeru arbitraže. To bo delal še naprej, tudi v primeru spora z Madžarsko (INA-MOL) in mejnega spora s Srbijo. Njegovo poklicno in strokovno pot poudarjam za lažjo predstavo o tem, da Andrej Plenković ni zgolj po naključju osrednji kandidat največje evropske parlamentarne stranke za predsednika EK, njegova nacionalnost pa je pomembna predvsem na simbolni ravni, saj je v očeh EU Hrvaška videna kot država, ki ima največji vpliv na Zahodnem Balkanu.

Andrej Plenković je torej logična, a nevarna izbira, predvsem iz dveh razlogov. Prvi razlog je njegov odnos do razsodbe Arbitražnega sodišča, ki ne more biti dobra popotnica za nobenega politika, kaj šele za nekoga, ki bi kandidiral za predsednika EK. Drugi razlog pa tiči v dejstvu, da Hrvaška, četudi na ravni EU, velja za največjo poznavalko razmer na Zahodnem Balkanu, še zdaleč nima razrešenih odnosov z državami – tukaj merim predvsem na Srbijo in BiH. Ne smemo pozabiti niti na spor med Slovenijo in Hrvaško, zaradi katerega je aktualni predsednik EK Jean-Claude Juncker dejal, da lahko pride do popolne blokade širitve na Balkan. Hrvaška bi s tem, ko bi dobila predsednika EK prejela legitimnost na ravni EU, da to, kar počne v primeru arbitraže, ni sporno, Slovenija pa bi v tem primeru popolnoma izgubila primat, ko je govora o regiji Zahodnega Balkana – če ga že ni. Naša zunanjepolitična strategija je takšna kakršna je in temu primerno do nas postopajo tudi drugi igralci na mednarodnem parketu – saj veste, kako to gre: ”Želel bi biti vse, v resnici pa nisem nič”. Smo srednjeevropska država na stičišču Zahodnega Balkana in Zahodne Evrope, ki leži v osrčju alpskega, jadranskega in podonavskega prostora. Ne smemo pozabiti, da smo tudi sredozemska država. Naj nas ne čudi, da je potem Hrvaška prva asociacija evropskih veljakov, ko je govora o iskanju ”magneta” za Zahodni Balkan. Mi niti v svoji zunanjepolitični strategiji ne znamo opredeliti kaj smo in kaj so naše prioritete.