Drumpf, Kissinger in iskanje (novega) svetovnega reda

»Država je krhka organizacija, državnik pa nima moralne pravice tvegati njenega preživetja zaradi etničnih omejitev« (Henry Kissinger, 2014).

»Dejstva redko govorijo sama zase; njihov pomen, analiza in interpretacija – vsaj v zunanji politiki – so odvisni od konteksta in relevantnosti« (Henry Kissinger, 2014).

Donald Trump je eden izmed tistih predsednikov, ki so vse prej kot predvidljivi, a ko je govora o zunanji politiki, je to verjetno ena izmed njegovih največjih prednosti. Verjetno je odveč poudariti, da se ZDA uvrščajo med tiste, ki relativno hitro preidejo iz pasivnosti v (pretirano) aktivnost, kar ni posledica zgolj močnih geopolitičnih temeljev, temveč predvsem Bele hiše, ki se z vsakim mednarodnim dogodkom hitro poistoveti in odkrije svojo priložnost. Eden izmed ljudi, ki Beli hiši pomaga iskati priložnosti, je dr. Henry Kissinger, Nobelov nagrajenec, nekdanji profesor znamenitega Harvarda in nekdanji minister za zunanje zadeve. Kissinger še danes, kljub temu, da šteje 95 let, ostaja pomemben akter v ameriški zunanji politiki. Politolog, ki se je podpisal pod frazo ”Nixon gre na Kitajsko”, ostaja občasni svetovalec Trumpove administracije, predvsem za vprašanja povezana z odnosi med ZDA in azijskimi državami. V svoji zadnji knjigi, ki jo je poimenoval ”Novi red”, je natančno orisal svetovno zgodovino od Vestfalske mednarodne ureditve pa do danes, in ponudil rešitev za najmočnejši ”ameriški glavobol”, in sicer Severno Korejo.

PREDAVANJE O KOLIZIJI

Upokojeni diplomat je leta 2014 pri svojih 91 letih izdal knjigo, v kateri se sprašuje, pod kakšnimi pogoji so nove svetovne ureditve spreminjale svet in kdaj so te bile uspešne oziroma neuspešne, pri čemer je začel z letom 1648, ko je bila z Vestfalskim mirom končana tridesetletna vojna v Nemčiji in osemdesetletna vojna Nizozemske za neodvisnost od Španije. Dotični Vestfalski mir, ki je za seboj prinesel novo mednarodno ureditev, je poskrbel predvsem za to, da nobena izmed držav ni bila dovolj močna, da bi lahko ponovno zavladala nad drugo, s čimer se je vzpostavilo ravnotežje moči na kontinentu. Hegemonija v takšnem sistemu ni bila možna, zaradi česar je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo Vestfalski mir izzvan. To se je zgodilo v 19. stoletju, ko so nacionalizmi, združitev Nemčije, odtujenost Velike Britanije in evropsko raziskovanje Rusije pomenili začetek konca Vestfalske mednarodne ureditve, 20. stoletje in z njim povezana prva in druga svetovna vojna pa sta dokončno ugasnili upanje o tem, da bi lahko živeli v svetu enakomerno razporojene moči. Ključen razlog za obe svetovni vojni in kasnejšo hladno vojno Kissinger vidi predvsem v napačnih kalkulacijah vodij držav, ki niso razumeli geopolitičnega konteksta. Nerazumevanje slednjega je hkrati ključno za njegovo najnovejše delo, saj je to izpostavljeno kot potencialna grožnja obstoječemu svetovnemu redu, ki je bil vzpostavljen po koncu hladne vojne. Danes namreč težko ocenjujemo (pre)moč na mednarodnem parketu zaradi vse pomembnejše Kitajske, ki je v tem trenutku strateško povezana z Rusijo. Če bi nekako lahko izpostavili ZDA in Kitajsko kot dva najmočnejša akterja, pa se nekje vmes znajde tudi EU, ki je razpeta med obema, zaradi česar ne more odigrati vloge mediatorja. Ne smemo pozabiti na tri regionalne sile, in sicer Japonsko, Turčijo in Indijo, ki iščejo svoj prostor v tej veliki zmešnjavi.

Povedano drugače, na mednarodnem parketu prihaja do vse večjega neravnotežja, saj ZDA in Kitajska skupaj tvorita gravitacijsko središče v obstoječem mednarodnem sistemu. Kissinger trdi, da je Kitajska postala del Zahodnega sistema, ki ga najbolje upodablja Organizacija združenih narodov, čeprav sama ni sodelovala pri pisanju pravil, in hkrati opozarja, da bo ravno zaradi tega pričakovala revizijo pravil aktualnega svetovnega reda, saj ta v tem trenutku ne ustrezajo njenim potrebam. Ne glede na to, ali bo Trump ostal v Beli hiši in ali bo Xi Jinping ostal dosmrtni predsednik ljudske Kitajske, ostaja dejstvo, da prihaja do kolizije med ekonomsko varnostjo, ki jo zagovarja Kitajska, in ameriškim imperativom, da ohrani svojo hegemonijo. V kolikor ZDA ne najde načina, ki bi dovoljeval soobstoj in ohranjanje ravnotežja s Kitajsko, bo letošnje stoletje v znamenju (zanimivih) sprememb, ko je govora o politiki velikih sil.

(SEVERNO)KOREJSKI LAKMUSOV TEST

Usoda korejskega polotoka v spreminjajočem se svetovnem redu, ki je študija primera v Kissingerjevi knjigi, je verjetno najboljši primer, ki bi si ga lahko zamislili. Gre za polotok, ki je v preteklosti že postal tarča velikih sil, in za katerega Kissinger verjame, da bi se moral ponovno združiti v eno Korejo. Prvi poskus združitve sicer beležimo leta 1950, ko je Kim Il Sung dobil odobritev s strani kitajskih in ruskih zaveznikov za invazijo na jug, zaradi česar so takrat ZDA hitro prešle iz pasivnosti v aktivno vmešavanje, Severno Korejo potisnile vse do reke Yalu na kitajsko mejo, zahtevale spoštovanja tamponskega območja na 38. vzporedniku in ključ do morebitne združitve zaklenile v eno izmed pisarn v Beli hiši.

Zaradi vsega tega se Kissinger upravičeno sprašuje, ali bo Kitajski in ZDA ponovno uspelo doseči dogovor glede korejskega polotoka, s tem pa hkrati opredeliti zmagovalca v trenutno najprestižnejši tekmi velikih sil. Obema je skupno to, da si želita nevtralizirati jedrsko orožje, ki ga poseduje Severna Koreja, ob tem pa se obe državi zavedata, da morebitna ameriška vojaška intervencija lahko tokrat povzroči kitajski protiudarec. Obe sili posedujeta vojaška, ekonomska in diplomatska (politična) sredstva za uspešno združitev, zaradi česar danes lahko govorimo o ravnotežju moči v severno-vzhodni Aziji.

Trumpov nekonvencionalni pristop do Severne Koreje je lahko brez težav umeščen v to strateško paradigmo. Najpomembnejši dogodek v odnosih med Washingtonom in Pjongčangom je bil zabeležen 12. junija letos, ko je na vrhu v Singapurju prišlo do zgodovinskega dogovora o denuklearizaciji Severne Koreje. Interpretacija, da bo veliko zunanjepolitičnih analitikov ostalo brez študije primera, se je izkazala za napačno, saj pomanjkanje podrobnosti o denuklearizaciji, ki je bila pospremljena z odsotnostjo razprave o človekovih pravicah v končnem dokumentu, pomeni zgolj to, da je bilo tradicionalno postopanje ZDA do jedrsko oboržene Severne Koreje napačno. V kolikor bi dialog na vrhunski ravni med državama temeljil na denuklearizacijskih tehnikalijah, ali pa na človekovih pravicah, bi bilo pogovorov hitro konec. Tudi zato je vrh v Singapurju potrebno razumeti kot zgodovinski dogodek, kjer sta državi pokazali veliko politične volje za to, da sta prebili led, za to pa sta poskrbela dva nepotrpežljiva voditelja, ki sta pri vprašanju jedrskih konic zadostila svojima temperamentoma in egoma.

Trump je verjetno najbolj radikalen predsednik v moderni zgodovini ZDA in temu primerne so tudi njegove taktike, ki akademikom, raziskovalcem, analitikom in politikom povzročajo nemalo preglavic. Ampak, nekaj si velja zapomniti – agilno sklepanje zavezništev še naprej ostaja ključna (ameriška) zunanjepolitična strategija, ki je videna kot predpogoj za politiko ravnotežja moči, kar pa Trump ogroža s svojo zanimivo ekonomsko agendo. S tem, ko izgublja svoje zaveznike, ogroža prestižno tekmo velikih sil. Vprašanje združitve Korej bo, neodvisno od izgubljanja zavezništev, še naprej ostal najpomembnejši potencialni mejnik za oblikovanje novega svetovnega reda, le da bo Trump brez zaveznikov v tekmo s Kitajsko odšel z lažjo poškodbo. To mu je posredno v svoji knjigi skušal (do)povedati tudi njegov občasni svetovalec Kissinger.

Uporabljen vir:

Kissinger, H. (2014). World Order: Reflections on the Character of Nations and the Course of History. New York: Penguin Press.