Slovenska politika – iskanje liberalne poti nazaj v prihodnost?

Pred časom so stranke, ki tvorijo koalicijo KUL (SD, SAB, LMŠ in Levica), podpisale povolilni sporazum, v katerem so se zavezale, da bodo po volitvah oblikovale vladno koalicijo, v kateri ne bodo sodelovali s strankami, ki so trenutno v koaliciji z Janševo SDS. Gre za utrjevanje lastnih stališč in za profiliranje tega zavezništva kot trdne antijanševske koalicije. Toda natančnejša analiza zgodovine teh strank in enoletnega delovanja opozicije KUL ter sama »vsebina« tega povolilnega sporazuma razkrivajo protislovja, ki bodo vtkana v samo »spočetje« morebitne nove povolilne KUL vladne koalicije.

Če se najprej ozremo konkretno k povolilnemu sporazumu, potem moramo izpostaviti, da je precej medel in nekonsistenten z določenimi programskimi in političnimi stališči nekaterih strank v KUL. Ta povolilni sporazum zveni kot dobro uveljavljena mešanica vsega. Temelji na ideji o povrnitvi vladavine prava in »normalizaciji« države, medtem ko je gospodarski in socialni del programa nedorečen. V njem izpostavljajo pomen zagotavljanja socialne države ob hkratnem poudarjanju kapitalističnih puhlic kot so visoka dodana vrednost, spodbujanje podjetništva in pa predvsem danes tako popularna ideja o digitalizaciji vsega. Gre za povezovanje prokapitalističnih in propodjetniških elementov z idejami socialdemokracije iz 20. stoletja, ki pa se v zadnjih desetletjih vedno končajo tako, da prve prevladajo nad drugimi. To lahko predstavlja predvsem velik problem za Levico, kajti preostale tri stranke že tradicionalno predstavljajo prevlado kapitalskih in tržnih mehanizmov nad blaginjo ljudi.

Poleg tega protislovnega sporazuma je treba izpostaviti tudi področje, ki se sicer nanaša na možnost referenduma glede financiranja vojske. Levica je že zbrala zadosti število podpisov za razpis referenduma o zakonu, ki predvideva dodatno financiranje vojske in predvsem dodaten nakup vojaške opreme. Toda če pogledamo ne tako daleč v zgodovino, sta ravno njeni dve potencialni koalicijski partnerici – SAB in SD (pa tudi nekateri poslanci LMŠ danes) bili tisti, ki sta sprejeli leta 2013 izjemno omejujoče spremembe ustave, s katerimi so med drugimi tudi onemogočili referendume o vojski. Danes ravno te spremembe onemogočajo, navkljub zbranim podpisom za referendum, razpis le-tega in dajejo možnost vladi, da brez težav povečuje izdatke za vojsko v trenutkih največje zdravstvene krize.

Nekoliko protislovno se zdi tudi, da nekatere stranke v KUL sedaj zagovarjajo upoštevanje zlatega fiskalnega pravila, ali pa vsaj eksplicitno izpostavljajo problem višine javnega dolga, pri čemer kritizirajo vlado kot potratno in zapravljivo. Nabava vojaške opreme za neo-imperialistične cilje Nata in ZDA je popolnoma zgrešena. Toda največ denarja je šlo za preprečevanje kolapsa kapitalizma, kar je bil tudi smoter samega zadolževanja vseh držav v EU in tudi širše. Izbira je bila jasna – propad kapitalizma, reševanje kapitalizma ali pa vzpostavitev nekega drugega produkcijskega načina. Ker to slednje odpade najprej, saj levica že desetletja ne pozna in ne vidi alternative kapitalizmu, je globalno gledano bila izbrana vsekakor boljša in bolj znosna opcija. Toda obtožbe na račun vlade, da je kriva za nespoštovanje fiskalnega pravila s strani KUL, v kateri so stranke, ki so ga sprejele leta 2013 in stranke, ki so mu že vse od začetka veljavnosti nasprotovale, kaže na velika protislovja in popolno izgubo kompasa.

Obstaja seveda problem, ki je povsem realen – da bo treba verjetno v času koalicije KUL vračati dolgove, ki so nastali predvsem zaradi reševanja kapitalizma in zaradi preprečitve naraščanja brezposelnosti. Ravno na tem področju odplačevanja dolga se bo pokazal pravi odnos med strankami v koaliciji KUL in sedanjo vlado, ki je vodila Slovenijo v podobni sestavi tudi v času največje recesije pred slabim desetletjem. Takrat je premier Janša na vse pretege zagovarjal nemško ordoliberalistično doktrino nižanja izdatkov, kar se je kazalo predvsem v sprejetju spornega ZUJF-a in v krčenju dosega in obsega države blaginje. Tudi dobršen del sedanje koalicije/opozicije KUL je tekom mandata Alenke Bratušek nadaljeval z varčevanjem. Obstoj visokega javnega dolga še ni razlog za zagovarjanje konservativnega, neoliberalnega in v jedru antidemokratičnega fiskalnega pravila v boju zoper neoliberalno desnico. Če želi KUL dejansko postaviti alternativo sedanji oblasti na polju gospodarskih in socialnih politik, potem je odgovor preprost – dvig davkov za najbogatejše, ki jih sedanje konservativna neoliberalna vlada vztrajno niža.

Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da program KUL pišejo prekaljeni akademski socialdemokratski neoliberalni tretjepotaši, ki edini problem v kapitalizmu vidijo v preveliki državi blaginje, ki upočasnjuje razvoj, v nedelujoči pravni državi in v nekakovostnem korporativnem upravljanju. Nekdanji ministri, rektorji in akademiki, ki so v zadnjem desetletju in pol sodelovali v neoliberalizaciji slovenske družbe in države (ter tudi akademske skupnosti prek siljenja v potrženje univerze), kar je odprlo prostor za devastacijo družbe in za vzpon desnega konservativnega neoliberalizma, sedaj pišejo program, kako to vse preprečiti.

Hkrati se zdi, da v KUL obstaja nekakšen fetiš na odgovarjanje in odzivanje na klic »intelektualcev« – tako se je začela tudi sama zgodba z nesojenim mandatarjem pred dobrim letom dni in tudi sedaj je prisotna ta poza. Ne gre za odgovarjanje na potrebe ljudstva, za iskanje rešitev za eksistenčne probleme in uveljavljanje interesov najbolj izključenih in ponižanih, temveč za odgovarjanje na klic intelektualcev, ki pa si želijo »normalnosti« pred Janšo, ki pa za večino mladih, revnih, prekarcev in pavperiziranih delavcev, ni bila nikakršna normalnost temveč stanje brez perspektive, stanje obubožanja in negotovosti. Ta premik nazaj pa vseskozi slikajo kot korak naprej.

Zgoraj opisana so le nekatera protislovja in nekonsistentnosti opozicije v podobi KUL, katere del bi se šel socialdemokracijo iz 20. stoletja, drugi del pa bi implementiral, kot temu pravi Mastnak, liberalistični neoliberalizem kot odgovor na desni neoliberalizem obstoječe vlade, pri čemer se KUL vseskozi kaže samo kot izvrševalec »akademskih prošenj«, naj se Slovenijo »reši« in »odreši« ter povrne nazaj v »normalnost«. Takšni vzgibi kažejo na popolno dezorientacijo in elitizacijo opozicijske politike, ki le stežka najde nek jasen politično-ekonomski odgovor na obstoječe razmere. Sklicevanje na odpravo korupcije in »normalizacijo« države bi nas moralo skrbeti – to je odraz praznosti, odsotnosti konkretne politično-ekonomske alternativne vizije. Vlada, v kateri bodo stranke, ki so pred slabim desetletjem brez težav razprodale vse in implementirale strogo varčevanje ter še dodatno omejile liberalno demokratsko odločanje, le težko lahko ponudi kaj drugega, kot je nadaljevanje neoliberalizma z lepšimi besedami.

Tako se zdi, da se v Sloveniji – lahko bi dejali, da to velja za cel svet – , soočamo s situacijo medvladja (interregnum), kot je takšno situacijo definiral Antonio Gramsci v Zaporniških zvezkih. Gre za situacijo kjer je eksplicitno jasno, da obstaja globoka kriza obstoječega reda, »v katerem stare sile umirajo, nove pa se še ne morejo roditi«. To je tudi obdobje, kot je zapisal sam Gramsci, ko se pojavljajo številni morbidni simptomi. Mogoče je tudi trenutno stanje, kjer imamo neoliberalistično hegemonijo, desničarsko-konservativno vlado, ki je odraz krize liberalne republike ter liberalistično, tretjepotaško in kulturno-akademsko »alternativno« aroganco v podobi KUL samo še eden izmed številnih morbidnih simptomov medvladja v Sloveniji.