Volitve v Nemčiji in ekstremna sredina

Prejšnji konec tedna so v Nemčiji potekale zvezne parlamentarne volitve. Te volitve označujejo konec 16 let trajajoče vladavini Angele Merkel. Dolgo časa je kazalo, da bodo Zeleni z Annaleno Baerbock uspešno izkoristili trenutek vidnosti in pomembnosti okoljskih gibanj in bojev, v uniji CDU/CSU je dolgo potekal srdit boj za mesto kanclerskega kandidata med Arminom Laschetom ter Markusom Söderjem. SPD, ki je na koncu dobil največ glasov, je dolgo časa bil v zatonu in je kazalo, da bo dobil še manj glasov kot na prejšnjih zveznih parlamentarnih volitvah. Na koncu so se karte precej premešale, volitve so prinesle rekordno nizko podporo uniji CDU/CSU, padec podpore Zelenim, ki pa so še vedno dobili največ glasov v zgodovini, ter (presenetljivo) zmago SPD. V tem kontekstu je najpogostejša interpretacije izida volitev, da le-te predstavljajo pomemben prelom, ne le zaradi odhoda Angele Merkel in padca podpore uniji, temveč predvsem zaradi spremembe razmerij moči med ključnimi strankami in krepitve socialdemokracije kot alternative obstoječemu politično-ekonomskemu redu.

Zgornjo tezo je potrebno razrahljati. V Nemčiji se ni zgodil radikalni preobrat. Največ glasov sta dobili dve vladajoči stranki, ki v obliki velike koalicije skupaj vladata že skoraj desetletje. CDU/CSU in SPD sta danes še vedno najmočnejši stranki v Nemčiji. Da se dogajajo določene spremembe ter da je po dolgem času SPD dobil največ glasov, vsekakor drži. Toda to lahko pripišemo predvsem velikim problemom znotraj CDU/CSU, kajti konec lanskega leta je morala Annegret Kramp-Karrenbauer, »naslednica« Angele Merkel, odstopiti zaradi partijske nediscipline in sodelovanja CDU z AFD v Turingiji. Po tem je prišlo do velikih bojev znotraj CDU glede novega predsednika stranke ter med CDU in CSU glede kandidata za kanclerski položaj. Odhod Angele Merkel je v veliki meri izpraznil mesto močne konservativne politične osebnosti.

Treba je poudariti, da je Olaf Scholz skoraj zapravil možnost naskoka na kanclersko mesto z vpletenostjo v škandal Wirecard. Gre za enega izmed največjih škandalov v Nemčiji v zadnjem desetletju, saj je Wirecard, tehnološko podjetje in ponudnik finančnih transakcij, bankrotiral junija lani, ko se je izvedelo, da je bilo skoraj 2 milijarde evrov sredstev v bilancah izmišljenih. Vprašanje je bilo že od samega začetka, koliko in kaj je vedel sam Scholz ter tudi koliko je bil vpleten v celotno zgodbo kabinet kanclerke Merkel. Toda v močvirju sredinskosti in iskanju kontinuitete v nemški politiki, Scholzu niti takšen škandal ni škodil.

Na podlagi rezultatov volitev v Nemčiji lahko naredimo nekaj sklepov: 1) nižja podpora CDU/CSU je posledica prerivanj in dogajanj znotraj same unije in ne močnega profiliranja SPD in Scholza kot alternative; 2) dvig podpore SPD moramo razumeti v kontekstu nižje podpore CDU/CSU, Zelenim in die Linke; 3) Zeleni so dobili manj glasov, kot so še pred meseci pričakovali, saj se je en del podpornikov preselil k SPD, hkrati pa so izbruhnile številne afere povezane s stranko in njeno kandidatko za kanclerski položaj; 4) die Linke se zdi obsojena na osamelo vlogo v opoziciji v svojem propagiranju »lifestyle levice«, s čimer v bistvu tudi izgublja podporo na račun vnovične rasti podpore SPD; 5) FDP je relativno gledano največ pridobila, kajti na njih ni nihče računal kot na pomembne igralce v procesih oblikovanja nove koalicije. Obstajata tri možnosti koalicijske povezovanja: 1) sestava koalicije SPD-Zeleni-liberalci; 2) sestava koalicije CDU/CSU-Zeleni-liberalci; 3) nadaljevanje zgodbe velike koalicije CDU/CSU in SPD, kar je nekaj, kar si ne želita ne krščanska unija ne socialdemokrati.

Upi, ki se pojavljajo glede vnovičnega vzpona socialdemokracije v Evropi po dveh desetletij porazov in ki se osredotočajo predvsem na možnost koalicije SPD in Zelenih, je treba razumeti predvsem nostalgično. Gre za iskanje že dolgo neobstoječe socialdemokracije v Evropi. SPD je zmagal zato, ker je Scholz manj radikalen od vodstva SPD in ker predstavlja kontinuiteto z Angelo Merkel, ne pa zato ker predstavlja alternativo obstoječemu redu. Scholz je pred volitvami izjavil, da mora die Linke, za potencialno sodelovanje s SPD, izreči eksplicitno podporo Natu in se zavezati k vzdržnosti javnih financ. Podpora neoimperialni organizaciji in monetaristični neoliberalni mantri o nujnosti vzdržnega proračuna – seveda predvsem na področju socialnih in javnih storitev – kot pogoj sodelovanja z die Linke razkrije resnico Scholza in SPD. Scholz je obljubil dvig minimalne plače naslednje leto, toda če vemo, da je v začetku tisočletja ravno SPD vpeljal ključne neoliberalne reforme socialnih storitev in fleksibilizacijo trga delovne sile, ki jih je takratni generalni sekretar SPD Scholz eksplicitno branil, lahko sklepamo, da zmaga SPD, v kontekstu Scholzove neradikalnosti v potencialni koaliciji s tehnokratsko in protržno usmerjenimi Zelenimi in liberalci, ne bo prinesla nobene alternative.

Nova koalicija, katerakoli to že bo, ne bo prinesla radikalnih sprememb. Velika koalicija je že preizkušen neoliberalni koncept. Po drugi strani pa, dokler Zeleni podpirajo Tesline tovarne, ki krčijo gozd in ki zagovarjajo zeleni prokapitalistični tehnološki determinizem ter dokler SPD govori o neomajani in neomejeni podpori NATU in o stabilnih javnih financah, ni pričakovati nikakršnih sprememb v Nemčiji. CDU/CSU kot catch all party vedno prinaša predvsem zasledovanje neoimperialnih interesov nemške industrije in nemških bank. FDP bo v vsaki vladi zasledoval izključne interese kapitala in govoril o nujnosti širitve »nevidne roke« trga. V Nemčiji je, ne glede na to, katera stranka bo dala novega mandatarja – SPD ali CDU/CSU – zmagala ekstremna sredina, zmagal je status quo.

Vsekakor pa je (presenetljiva) informacija, da so v Berlinu na referendumu podprli predlog o razlastitvi nepremičninskih velikanov, ki imajo v lasti množico stanovanj in s tem ohranjajo ter dvigujejo cene najema in nakupa. Toda prehitro slavljenje takšnega izida mora počakati – ustavno sodišče je pred časom razveljavilo zakon, s katerim so lokalne oblasti v Berlinu omejile višino najemnine na kvadratni meter. S tem ukrepom so mestne oblasti želele odpreti dostop do stanovanj in omejiti naraščanje najemnin in gentrifikacijo mesta. Prepoved omejitve višine najemnine seveda ni presenetljiva – svetost trga ter kapitalističnega črpanja profita in rente se na koncu brani s pravom in s silo – ker pa gre v tem primeru le za posvetovalni referendum, izid ni zavezujoč. Če pa bi prišlo do dejanskega poskusa nacionalizacije stanovanj, se bo gotovo oglasilo ustavno sodišče in bo odpravilo takšen ukrep. Podpora na zvezni ravni je ravno tako vprašljiva – CDU/CSU in FDP nikoli ne bosta podprli takšno politiko, SDP in Zeleni pa tudi ne kažejo velikega navdušenja na zvezni ravni glede takšnih radikalnih ukrepov. Remarque bi temu rekel: »V Nemčiji nič novega«.