Zeleni kapitalizem in podnebni zlom

Vprašanje okolja, zaščite le-tega in boj zoper podnebne spremembe nikoli ni bil bolj v ospredju, saj je jasno, da klimatske spremembe niso fenomen, ki se bo zgodil enkrat v prihodnosti, temveč so postale del naše vsakdanjosti. Zato so različne države sprejele številne zaveze k zmanjšanju izpustov CO2 in k prehodu na obnovljive vire energije. Na ravni EU sta tudi ne tako zeleni plin in bolj »zelena«, toda potencialno tudi izjemno nevarna jedrska energija postali zeleni. Oblikujejo se tudi vedno novi koncepti – zeleni dogovor, krožno gospodarstvo ipd. -, ki naj bi naslavljali obstoječe nevzdržne razmere in tudi ponujali nove poglede za prihodnost. Toda ključno vprašanje je, ali so ti ukrepi in ti koncepti zadostni za preprečitev podnebnega zloma?

John S. Dryzek v znameniti knjigi Politika zemlje: okoljski diskurzi identificira 9 različnih okoljskih diskurzov, ki na različne načine analizirajo obstoječe okoljske probleme in protislovja ter na različne načine predlagajo tudi rešitve za le-te. Če se ozremo na današnje politične in ekonomske procese je jasno, da sta v zadnjih dveh desetletjih prevladujoča predvsem dva okoljska diskurza: trajnostni razvoj (TR) in ekološka modernizacija (EM). 

Trajnostni razvoj je postal eden globalno prevladujočih okoljskih diskurzov že v 90. letih, po objavi poročila Bruntlandine komisije leta 1987. TR izhaja iz predpostavke, da je gospodarska rast nujna, toda mora biti takšna, da ne ogroža rast in razvoj prihodnjih generacij. Gospodarska rast mora biti hkrati okoljsko neškodljiva in pravična. Temeljni elementi TR so: sodelovanje med ljudmi in državami, gospodarska rast, zaščita okolja, dolgoročna trajnost in redistribucija. V tem smislu je TR predvsem antropocentričen, saj čeprav izhaja iz določenih omejitev, ki nam jih nalaga narava, so v ospredju interesi in potrebe ljudi in ne narave. Ekološka modernizacija (EM) je še nekoliko bolj specifičen projekt in diskurz. Izhaja ravno tako iz predpostavke, da obstajajo določene omejitve na našem planetu, toda le-te se lahko presežejo in rešijo predvsem prek tehnoloških rešitev. EM je tako sinonim za razvoj »zelenih« tehnologij, ki pa jih največkrat sam trg ne more proizvesti. Zato je ta zelena gospodarska rast, ki je utemeljena na zeleni tehnologiji, največkrat posledica tesnega sodelovanja vlad z različnimi frakcijami kapitala. Tako gre na nek način za iskanje novih, zelenih tržnih niš in za produkcijo »zelene frakcije kapitala«. 

Skupne značilnosti obeh diskurzov niso presenetljive: ohranjanje kapitalizma, minimalne spremembe, razvoj tehnologije in pa predvsem sodelovanje države, ekspertov in industrije v iskanju novih, »trajnostnih« rešitev za ta svet. Oba diskurza izhajata iz vprašanja, kako je možno ozeleniti kapitalizem, tako da ne pride do radikalnih sprememb v lastninskih odnosih, temveč da se prek tehnološkega razvoja in ob upoštevanju določenih omejitev minimalizira okoljska škoda.  Takšna konceptualizacija zelenega prehoda je danes nedvomno hegemonska. Toda vprašanje je, kaj vse implicira takšen narativ o zelenem kapitalističnem prehodu in ali lahko zares zelene tehnologije – sploh tiste, proti katerim gremo danes, v smeri elektrifikacije vsega –, doprinesejo k preprečitvi podnebnega zloma?

Zelenjenje kapitalizma je zelo protislovno, saj po eni strani temelji na poskusu rešitve in preprečitve podnebnega zloma, po drugi strani pa ne odpravlja ključne vzroke, ki so pripeljali do situacije, ko se podnebni zlom zdi vse bolj neizbežen. Namreč, čeprav nove tehnologije zagotovo prinašajo potrebno spremembo, nenehna gospodarska rast pomeni tudi potrebo po nenehno večji porabi resursov, kar pa prinaša velike pritiske na pridobivanje materialov in elementov, ki pa nikakor niso tako »zeleni«, kot se jih pogostokrat prikazuje (tipičen primer je litij). Hkrati je ta tehnološki preboj, s katerim naj bi zasledovali zeleno rast do omejitev, da ne uničimo planet prihodnjim generacijam, preveč počasen in nestabilen, saj, na primer, proizvodnja solarnih panelov ostaja zelo koncentrirana, dostop pa je rezerviran za tiste najbolj »razvite« države, hkrati pa je, za zdaj, nemogoče shranjevanje zadostne količine energije za uporabo čez noč ali v bolj mrzlih in oblačnih dneh. Zato je še vedno potrebno kurjenje premoga in izkoriščanje potenciala rek, pri čemer ima to zopet pomembne negativne posledice na okolje. Izgradnja nukleark je izjemno dolgotrajen proces, hkrati pa, čeprav gre za zelo stabilen in zanesljiv vir poceni in »zelene« energije, vedno ostaja strah, da ob nepredvidljivih naravnih nesrečah pride do kakšne velike katastrofe (primer Fukušime je najbolj zgovoren). 

V tem kontekstu je jasno, da zeleni kapitalizem zelo težko rešuje probleme, ki so povezani z zelenim prehodom. Nobena energija ni zelena, hkrati pa kapitalizem sam rabi vedno več energije, da se lahko širi. Prehod na elektrifikacijo, ki se kaže kot temeljna usmeritev globalnega sveta, pa prinaša še dodatne probleme tako pri produkciji kot pri shranjevanju energije. Hkrati pa kaže na radikalno neenakost v kapitalističnem svetovnem sistemu – jedrne države, zato da bi postale zelene, izvažajo proizvodnjo nevarnih snovi in tehnologij v periferne države. Na ta način v bistvu legitimirajo lastne, v kapitalizem zaklete projekte, in v zgodovino imperialističnih odnosov med jedrom in periferijo dodajajo novo raven – ekološki imperializem in okoljski rasizem. 

Takšna perspektiva zelenega prehoda nikakor ne obeta zares zelene prihodnosti – vsaj kratkoročno ne -, temveč ozelenitev kapitalizma in določenih jedrnih držav v kapitalističnem svetovnem sistemu. Zelenjenje kapitalizma je kvečjemu pot k izvozu ekoloških in okoljskih katastrof v tretji svet, oziroma premeščanje krize iz jedra na periferijo kapitalističnega svetovnega sistema. Vendar takšna strategija na klimatske spremembe ne more imeti nikakršnega učinka, saj so geografski prostori med seboj povezani, in onesnaževanje na enem delu planeta pomeni tudi podnebne spremembe nekje drugje. 

Če želimo ustaviti podnebni zlom, bi bilo treba ne iskati načine, kako pridobivati zeleno energijo in zeleno tehnologijo, temveč predvsem začeti s projektom zmanjševanja porabe energije in tudi pridobivanja vedno novih elementov. Torej, potrebna bi bila odrast (degrowth) namesto rasti, ki je vgrajena v same temelje kapitalizma, saj odrast v kapitalizmu pomeni recesijo, to pa vodi v velike nestabilnosti in krize. Pot k zeleni prihodnosti zato pomeni ne le spremembo v tehnološki produkciji temveč tudi in predvsem spremembo v načinu življenja, ki ne izhaja iz zelenega potrošništva, temveč iz drugačnih odnosov v družbi, ki ne bodo temeljili na izkoriščanju ljudi in narave. Torej, namesto rasti odrast, »namesto zelene« tehnologije in okoljskega rasizma odprava neenakosti med ljudmi in med državami. Demokratičnost reševanja okoljske krize se bo pokazala v možnosti odprave obstoječega produkcijskega načina.