Pedagoški inštitut je pred meseci predstavil raziskavo o državljanski vzgoji in izobraževanju (ICCS 2022), ki je razkrila, da ima kar tretjina slovenskih osmošolcev in osmošolk, sodelujočih v njej, izrazito negativen odnos do enakosti spolov, priseljencev in priseljenk ter do okolja.

Izsledki so res tragični in gotovo vredni takojšnjega ukrepanja. Ni presenetljivo, da nas uvrščajo pod mednarodno povprečje. Žalostno pa je, da ne preseneča niti to, kako mirno in tiho jih je naša družba sprejela. Seveda: predstavljajo namreč zgolj odsev skupnosti, v kateri osmošolce in osmošolke rojevajo, vzgajajo in socializirajo.

Zakaj so moški boljši voditelji … 

Omenjena raziskava je pokazala, da se kar 40 odstotkov fantov in 12 odstotkov deklet strinja s trditvijo, da so moški »bolje usposobljeni za politične voditelje kot ženske«. Več kot 30 odstotkov fantov se celo strinja, da se »ženske ne bi smele ukvarjati s politiko«.  

Da se skozi leta tovrstna stališča med mladimi ne spreminjajo v skladu z iluzijo sodobne Slovenije, je še bolj brutalno pokazala analiza stanja, ki so jo opravili v projektu EMPATH. Ta je odkrila trdovratnost naučenih in ne prirojenih spolnih stereotipov, a tudi zmotnost prepričanja, da se bo naravni red družbenega življenja s prihodnostjo kar samodejno pomikal proti enakosti spolov.

… in zakaj jih ženske, z zavračanjem spolnosti, še vedno »dražijo«?

Pomembni zakonski redefiniciji spolnega nasilja, ki temelji na modelu samo ja pomeni ja in ki od leta 2021 velja tudi pri nas, nismo uspeli zagotoviti zadostne družbene podpore. Že od njenega sprejetja namreč premnogi moški javno in zasebno dvomijo o potrebnosti tovrstne zakonodaje in celo o težavah, ki naj bi zdaj – zaradi določbe, ki predvideva, da spolni odnos temelji na soglasju – nastopile na mestih in prostorih, kjer smo med seboj intimni? 

Očitno je, da nam pogovora o intimnosti, spolnosti in soglasju ni uspelo premakniti stran od primitivnih predstav o telesnem stiku med dvema, ki v spolnosti ne zmoreta uživati, če obstaja zakonodaja, ki temelji na svobodnem in aktivnem sodelovanju oziroma soglasju. To mora biti tudi na takšen način podano – z besedo ali dejanji. 

Za soglasje namreč ne potrebujemo pisnih pogodb in podobnih nesmislov, ki naj bi uničevali spolnost tistih, ki znajo v njej uživati na stare, tradicionalne načine; na takšne, v katerih sta užitek in vloga ženske najbrž povsem nepomembna.

Vse to nas je privedlo do rezultatov analize stanja, opravljene v projektu EMPATH. Večina dijakov meni, da ženske zavračajo spolne odnose, ker si jih preprosto ne želijo. Obenem jih je več kot četrtina prepričanih, da to počnejo kot del spogledovanja ali iz želje, da moški nadaljujejo z nagovarjanjem k spolnosti. Skoraj petina dijakov pa misli, da ženske zavračajo spolne odnose z namenom draženja, medtem ko jih 18 odstotkov to vidi celo kot način manipuliranja z moškimi.

Kje je moja lastna soba in kaj mi je početi v njej?

Po stoletjih prizadevanj za izboljšanje ženskega položaja v družbi ter po trudu, vloženem v kreiranje možnosti izobraževanja in zaposlovanja kot temeljnima elementoma emancipacije žensk, je jasno: svet, v katerem je ženskam omogočeno zaživeti v neodvisnosti od partnerja, očeta ali brata, je bilo treba izbojevati. In ta boj se še ni končal.

Lastna soba s ključavnico, tista, o kateri je leta 1929 pisala Virginia Woolf in v kateri ženska razmišlja ter piše s svojim umom in svojimi besedami o svojih izkušnjah, svojih željah in svoji žalosti, pač ni del tipskih arhitektur srečnih slovenskih hiš. Pa bi morala biti, da bi lahko naš kanon literature dopolnili še s kakšnimi drugimi jedrnimi liki, ki žensko razumejo globlje od dihotomije med devico in kurbo. 

Kako se bo v prihodnosti ponovila preteklost? 

Kako bomo zagovarjali, da se ženske smejo ukvarjati s politiko; da se lahko odločijo za življenje, v katerem nikomur ne bodo služile kot drugi spol; da lahko živijo zase; da je pomembno, da se odločajo o lastnem telesu in da so enakopravno udeležene v spolnih užitkih; da bodo postale uspešne in najboljše tudi tam, kjer od nekdaj kraljujejo moški? 

Kako težko bo zagovarjati naše pravice, ki so nam z zakoni podeljene, vendar jih ne moremo izkoristiti? Na koga ali kaj smo ob tem pozabili?