Poletje nekih žensk

Ko bo čez nekaj dni od terorističnih napadov enajstega septembra minilo že dvajset let, bo vsak pri sebi pomislil kje je bil in od kod je prišel, ko je bil prvikrat soočen s sivino podob letal, stolpnic, prahu in ljudi. Po dvajsetih letih vojne proti terorizmu, ki je na območju Afganistana sledila večdesetletnemu izkoriščanje tega prostora za igrišče in interese različnih (vele)sil, je pred nekaj dnevi nova oblast v državi pričela s prepleskanjem vseh podob žensk v javnosti – z barvo so prekrivali ženske obraze na ulicah mest, ki so označevale da je za vrati skrita trgovina z ženskimi oblačili, kozmetični salon ali kaj tretjega. Še vemo kje smo bili, ko smo videli kako enostavno se ženske (podobe) izbriše iz javnosti?

Nekoč
Med ženskami nedvomno ostaja spomin na talibski način vladanja, ki slednjim ne priznava svobode ne avtonomije odločanja o ničemer, niti o lastnem telesu. Pod prvo vladavino talibov ženske niso smele same zapuščati domov, če niso bile v spremstvu moških sorodnikov, niso smele razkazovati svoje kože, ostale so brez dostopa do zdravstvenih storitev, če so slednje izvajali moški (beležili so najvišjo smrtnost mater pri porodu), lahko so se izobraževale le do osmega leta starosti in niso smele hoditi na delo. Prepovedano je bilo tudi politično udejstvovanje in izpostavljanje žensk v javnem prostoru. Ves krhek napredek, ki je takšni uzakonjeni mizoginiji lahko sledil, je bil seveda še daleč od svobode, ki bi morala biti omogočena vsem ženskam tega sveta, a je bil v kontekstu življenja v zgoraj opisanih preteklih okoliščinah, ko so bile ženske ob vsaki napaki, ki so jo določili moški, izpostavljane kaznim kot so javno kamenjanje in bičanje ter bile prisiljene v mladoletne poroke (po podatkih Amnesty organizacije naj bi bilo kar 80 % porok v Afganistanu prisilnih), izjemno pomemben.

Danes
Danes ne mine dan, da v naše mehurčke ne bi prodrli obupani klici na pomoč žensk, ki so v zadnjih letih lahko izražale neko mero kritike, upora in se borile za svobodo vseh žensk, zdaj pa jih je strah maščevanja in kaznovanja, ker so (do)študirale, se ličile, oblačile v obleke, postopale na balkonih, bile prisotne v medijih in hodile na delo. Strah jih je kazni za to, ker so uporabljale svoj glas. Seveda je tudi Afganistan izpred nekaj tednov veljal za eno najtežjih okolij v katerih po svetu živijo ženske, saj je po podatkih leta iz leta 2021 ženska zaslužila zgolj 16 % plače moškega, prav tako so ženske zasedale le 4, 1 % vodilnih položajev, imele v lasti 5 % majhnih podjetij, v parlamentu pa je sedelo 27 % političark. V zadnjih dveh desetletjih so ženske lahko postale pripadnice policije in varnostnih sil ter aktivne političarke. Nenazadnje so šele pred nekaj leti v Afganistanu dobili prvo žensko županjo province Wardak, Zarifo Ghafari, ki je do sedaj preživela že tri poskuse atentatov. A ratifikacija Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 2003 in ustavna določba o enakih pravicah in možnostih moških in žensk, ki je bila uvedena leto kasneje niso bili prvi temelji za izboljšanje položaja žensk v tej družbi, kar slika zgodbo sedanjosti še bolj tragično. Kmalu po osamosvojitvi države Afganistan so leta 1919 ženske (prej kot marsikje po svetu) dobile volilno pravico, po padcu kralja Khana, ki je vladal desetletje, razveljavitvi njegovih reform in uvedbi šeriatskega prava so nato ženske čakala skoraj 40 let, vse do 1964, da so lahko zopet volile. Ženske, deklice in njihova življenja ter pravice so bila nato desetletja podvržena obdobjem pridobivanja in izgubljanja temeljnih človekovih pravic. Že leta 1953 je bila v Afganistanu dovoljena bolj javna prisotnost žensk, od leta 1957 so slednje lahko študirale in delale, z ustavo ki je nastajala med letoma 1975 in 1977 pa so jim bile zagotovljene enake pravice. Tudi danes, podobno kot ob prihodu talibov leta 1996, ženske poročajo o tem, da so morale zapustiti delovna mesta in univerze, ki so jih evakuirali. Nato pa so se s težavo vrnile domov, saj jih nihče ni upal peljati na sredstvih javnega prevoza, brez moških, ki naj bi jih morali spremljati.

Jutri
Se spomnimo, kje smo prvič uzrli podobe obupa in strahu, ki je ljudi pognal na letališke steze, kjer so poskušali plezati na letala? Kam smo pogledali za tem? Še nekaj tednov nazaj je zgoraj omenjena Zarifa Ghafari na prihodnost svoje države v sledi odhoda ameriških sil, gledala optimistično, verjela je v mlade, prepričana je bila, da se bodo borili za njihove pravice in nadaljnji napredek. V teh dneh svet preplavlja njen posnetek v katerem pravi, da čaka na svojo gotovo smrt, nato pa umolkne. Ne zmore več govoriti. Zdi se, kot da bi se tudi namesto nje kasneje oglasila Malala Yousazfai, tista ženska iz Pakistana, ki so jo talibi kot petnajstletno deklico na šolskem avtobusu ustrelili v glavo. Kaj je zagrešila? Pisala in opozarjala je o pomenu izobraževanja za dekleta in ženske. O tem kar se odvija pred našimi očmi danes je Malala opozorila na odgovornost, ki jo mora prevzeti vsaka država in ponuditi zatočišče in pomoč tistim, ki jim bo uspelo pobegniti. Opozorila je ves svet, da moramo s pogumom zaščititi pravice deklic in žensk. Smo jo slišali? Smo si zapomnili? Kam bomo pogled usmerili od tukaj naprej? Ali, kot je na Twitterju zapisala Sahraa Karimi, filmska režiserka in scenaristka iz Afganistana, vsako jutro je temnejše od prejšnje noči, od tod njena prošnja velikemu svetu tam zunaj – »ne bodite tiho«.