Ženska: brez izbire

Kako živimo, če smo že kar z rojstvom postavljene pod okovje vnaprej določenega in omejujočega? Ne moremo se odločati, še pomembneje – ne moremo si niti premisliti. Jasno smo se namreč že naučile, kaj je prav. In kaj je narobe. To, kar večina od nas pričakuje, naj bi nas navdalo s spokojem in zadovoljstvom; četudi to v praksi pomeni, da smo vedno bolj izgorele, nezadovoljne in nesrečne.

Se res samo ne trudimo dovolj, ne sledimo dovolj svojim naravnim vlogam, ki so nam dovoljene, ali pa smo preprosto neuravnovešene, ker niti same ne vemo, česa si res želimo? Kako lahko ženska v tem svobodnem svetu (pre)živi, če se odloči živeti neodvisno od drugega in drugih?

Naše tovarniške nastavitve

Ženske tovarniške nastavitve so sicer jasne. Vsako odstopanje je pospremljeno z dodajanjem krivde na telesa tistih, ki so sicer zakrivile že izgon iz raja. Da ženska danes sploh lahko razmišlja o tem, koliko njenega življenja se odvije v skrbi in odvisnosti (od sreče) drugih, mora biti najprej privilegirana. Privilegirana v smislu, da je finančno osvobojena, da je na druge ne vežejo eksistencialni okovi preživetja in – enako pomembno – osvoboditi se mora tudi čustvenih odvisnosti, ki njeno počutje in razpoloženje določajo najprej v skladu z razpoloženji in počutji drugih.

Vse to je naporno početje, ki od nas terja veliko poguma. Treba je pogledati daleč nazaj: v prve interakcije, v katere smo se rodile, v prve odnose, iz katerih smo se učile, v prve pravljice, ob katerih smo zaspale, in v prva sanjarjenja, ki naj bi nas osvobajala. Iz kakšnih knjig smo se učile? Kdo nas je učil kakšnih ljubezni? Ženska je ljubezen, pogosto slišimo. Zakaj in kakšna? Je ženska res ljubezen samo, če vse odpušča in vseskozi v vsem popušča? Vse razume in se kar razdaja? Na vse pomisli, vsem pomaga?

Naša življenja

Se za sodobnimi odločitvami žensk, da bodo kar eterično poplesavale skozi življenje, se razdajale v svojih skrbstvenih, vzgojnih (in temu primerno podplačanih in družbeno gledano malo cenjenih poklicih), potem pa s podobnim nadaljevale še doma, res skrivajo na svobodi utemeljeni premisleki? Ali si pač nadenemo vsakič druge okove, odvisno od želja in potreb tistih, ki naj bi potrebovali našo vsemogočno ljubezen?

Marec je mesec, ki ženskostim in ženskemu končno dovoljuje, da pokukata izza domačijskih obveznosti (vzgojnih, gospodinjskih, službenih, emocionalno podpornih in drugih) še ven, v javnost. V tem mesecu tako vsako leto brez izjeme, kot da bi se zgodovina vsakič znova zdolgočaseno ponavljala – najprej kot tragedija, nato kot farsa – prebiramo, kako močne in izjemne smo ženske. Kako nesebične in popolne smo postale (včasih se komu zapiše, da je pogoj za kaj takega sicer šele materinstvo) in kako lepe, nasmejane, neobremenjene, zapeljive, sposobne, pridne, nežne, vdane, pravične in pomembne smo tudi kot partnerke, prijateljice, sestre, sodelavke ali hčerke.

Antipod te mitološke ženske, ki naj bi ji uspelo in je svobodna, ker monetizira to svojo, z najbolj primitivnimi in omejujočimi stereotipi ukalupljeno vlogo, so moški, ki v marcu še posebej radi in z veseljem na ves glas ječijo »nehajte že, ne moremo si biti enaki«. Res je, kako bi si lahko le bili enaki. V tej naši družbi, kjer – kot tudi lahko beremo letošnjega marca: kraljica kraljici podpira krono – zdaj spreminjamo kazenski zakonik.

To počnemo po pogojni obsodbi dveh storilcev spolnega napada, za katera strožje kazni ni bilo mogoče izreči, ker v zakonu (ki sicer omogoča strožje kazni, kadar nas spolno napade več oseb) piše zgolj »več oseb«, namesto »dve ali več oseb«. Res si nismo enaki, niti malo ne. Če bi si bili in če bi resnično verjeli, da je ženska v Sloveniji lahko vse tisto, kar smo vsaj ta mesec brali in poslušali, nas niti ne bi smelo tako vznemiriti (čeravno je najbrž nekaj patološkega v tako izjemnem zanimanju), da je slovenska političarka v ljubezenskem razmerju. Lahko je. Možno tudi, da ni. Bi nas vse skupaj enako zanimalo, če bi šlo za politika?

V pričakovanju prihodnjih marcev

Kaj in kako bi bilo, če bi si ženske resnično same izbirale poti svojega življenja? Če bi najprej živele zase? Če bi kdaj danes mislile tako, jutri pa drugače. Če ne bi desetletja svojih življenj poslušale o tem, kaj vse naj bi nosile v sebi (kot da nismo vse tisto, kar napravi iz nas kultura) in se počutile slabo, če tem podobam ne ustrezamo. Ali – še huje – če nas vse te podobe ne osrečujejo in ne osvobajajo.

Kaj bi bilo, če bi se ženske lahko same odločile, da bodo srečne, če bodo skrbele za druge? Ker jih to res osrečuje, in ne, ker bi bile vzgojene v idejo, da je ljubezen enaka osrečevanju drugih. In kaj bi se zgodilo, če bi se odločile, da si takšnega življenja ne želijo? Kdo lahko obsoja? In zakaj kdo sploh misli, da lahko sodi?

Mogoče nam bo potem kdaj uspelo svobodo in veličino žensk razumeti tudi tako, da nam bo povsem jasno, da objema za materinski dan ženske, ki so se odločile, da si otrok ne želijo, pač ne potrebujejo. Mogoče. Mogoče kdaj, kakšnega naslednjega marca.