Zagovor pravic feminizma

Nekoč je živela Susan B. Anthony, ena izmed tistih žensk zaradi katerih lahko danes ostale sploh sodelujemo v demokratičnih ritualih, namenjenih izboru posvečencev (posvečenk je seveda še vedno precej manj), ki nato upravljajo z našo prihodnostjo. V času svojega življenja je 5. novembra leta 1872, takrat stara 52 let, doživela aretacijo na podlagi zločina, ki ga je zakrivila, ker je bila prepričana, da lahko na predsedniških volitvah voli tudi sama. Čeprav je bila ženska. Nelegalno je volila, ker je vztrajala na interpretaciji 14. člena ameriške ustave, ki podeli volilno pravico vsem državljanom – ne glede na njihov spol. Volila je, čeprav je živela v času, ko ženske niso bile zgolj brez volilne pravice ampak niso smele imeti niti lastnine, niso je smele podedovati, vse kar so z delom izvem svojega doma zaslužile je avtomatsko postalo moževo, na sodiščih niso mogle preganjati nikogar, prav tako pa niso imele skrbništva nad svojimi otroki.

Susan B. Anthony je vedela, da je za doseganje ženske enakopravnosti in enakosti spolov v družbi ključno, da ženske pridobijo moč političnega glasu, ki bi jim omogočal potrebne družbene spremembe. Vzdušje v katerem se je s sodobnicami celotno svoje življenje Anthony borila za to, da bi ženske lahko končno postale nekdo s pravicami in ne bi bile več dojete kot nekaj s čimer počneš kar hočeš kadarkoli hočeš, je bilo prežeto z antifeminističnim, vulgarnim seksizmom in mačizmom, ki je moške bogove in razsodnike napajal z domnevno neizpodbitnimi resnicami kakršne so denimo, da ženske preprosto nimamo potrebne modrosti, ki je bila moškim dana zato, da slednji po pameti, racionalno – saj veste brez impulzov, vedno tehtno, brez otročje zamerljivosti sploh pa brez maščevalnosti – odločajo. Poleg univerzalne resnice, da smo kot ženske pač manjvredne (kot vrednim delavkam je bilo delo sicer takrat že omogočeno, a o odločanje je bilo nekaj drugega) je med ljudmi krožil še strah o tem kaj bi takšne spremembe lahko prinesle – če so ženske spoznale, da jih ne morejo predstavljati moški, kje se bodo njihove zahteve zaustavile, kaj vse bodo še želele? Oziroma, kaj vse si bodo še priborile.

Kako so se postarale ideje žensk, ki so spreminjale tok zgodovine? Ali ni naravnost srhljivo, da je običajna reakcija tistega, ki bere in razmišlja o stvareh za katere so se borile one, pravzaprav frustracija, zaradi dogodkov zadnjih let, zaradi povsem odkritih, brezsramnih pozivih po vrnitvi v čas, ko naj bi v družbi in družini vladal red. Red, ki ženske dojema kot spol, ki ga je potrebno krotiti, nadzorovati in komentirati vsak njihov korak in odločitev, obenem pa jim groziti, da si upajo preveč, mislijo preveč, govorijo preveč. Frustrirane smo lahko, da se še vedno borimo za enakost in ta boj še zdaleč ni končan (epidemija pa ga je še podaljšala), da je potrebno napor vlagati v prepričevanje ljudi, da je prav, da bi imele enake možnosti, obravnavo ter pravice kot moški. Doseganje enakosti spolov, ki je temeljna podlaga vsake demokracije želijo tisti, ki jih enakost tako straši, onemogočiti s sklicevanjem na enakopravnost, ki nam omogoča zgolj enakost pred zakonom. Namesto da bi kot družba napravili kvalitativen preskok v mišljenju in sprejeli enakost, da bi premišljevali o vseh praksah, ki žensko manjvrednost v vsakdanjem življenju vzdržujejo kot normalnost, smo priča povsem odkritim pozivom k odvzemanju naših temeljnih pravic, tudi možnosti, da volimo in smo izvoljene, pa pravice da odločamo o tem če in kdaj bomo postale matere in nenazadnje pravice, da si v življenju postavimo nek svoj red vrednot in prioritet, ki je lahko drugačen od tistih vlog, ki naj bi jih po mnenju drugih morale zavzemati.

Tako danes živimo ženske v svetu za katerega so mnogi prepričani, da nam je namenil preveč pravic, da smo preveč občutljive in da je za vse hudo, kar se nam v tem svetu vzvišene enakopravnosti še godi, krivda na nas (tudi za porast umorov žensk s strani partnerjev, ki smo mu priča letos)! Realnost je drugačna: v 35ih državah sveta nasilje nad ženskami še vedno ni prepovedano, enako velja za posilstvo v 34ih državah in pohabljanje ženskih genitalij v 41ih državah, ob tem pa je življenje žensk v krasnem zahodnem kapitalizmu daleč od svobode, ki je še vedno pogojena z različnimi oblikami kapitala. Epidemija je ženske prizadela nedvomno bolj od moških, a tudi med ženskami v resnici obstajajo razlike med čolni v katerih krmarimo čez neenakost v katero smo rojene. Nekatere med nami se nikoli v svojem življenju ne bodo soočile s steklenim stropom ali moškim klubom politične stranke, ki jim bi onemogočal izvolitev. Ostale bodo na dnu kot žrtve vseh možnih varčevalnih ukrepov, ki nam še sledijo, kot ujetnice v odvisnost od drugega, zavoljo preživetja, pripravljene na vse. Kdo predstavlja njih v naprednem političnem sistemu, ki mu pravimo demokracija? Kakšne so njihove pravice? So res krive same, ker se niso dovolj trudile ali so žrtve sistemske neenakosti?

Drugim bodo rekli, da so občutljive, nežne, da k mizi prinesejo rahločutnost ter empatijo v obliki ženske energije, ter si tako zaslužijo svoje mesto pri odločanju, mirno naj sedijo, v duhu ženske energije je njihova vloga reprezentacijska, poslušal jih tako ali tako ne bo nihče. Dovoljeno jim bo, da sedejo za najpomembnejšo mizo, da se zapolnijo kvote in pomirijo aktivistke, ki preštevajo moške in ženske, odločale tako ali tako ne bodo o ničemer pomembnem, mogoče bodo kak konflikt zmehčale in koga pomirile. Tretjim bodo rekli, saj ti pomaga partner, ko odpelje otroka v park in na sprehod, da lahko ti v miru čistiš in kuhaš, ob tem pa pobere slavo najnaprednejšega moškega na vasi. Ali je res, da je ta naš nežnejši spol, s to zasanjano žensko energijo, manj sposoben in krhek, ko pa na svetu opravi več kot 66 % vsega dela, proizvede več kot 50 % hrane, a ob tem zasluži zgolj 10 % svetovnih prihodkov in ima v lasti 1 % lastnine? A z vsem kar (ne)vede danes delamo, govorimo in ustvarjamo dejansko oblikujemo svet in postavljamo meje v katerih bodo lahko živele tiste, ki pridejo za nami. V mislih imejmo, da je že med našimi prednicami obstajala ideja, da je mogoče življenje (pre)živeti tudi drugače in da, z besedami Emmeline Pankhurst, ki je z zaveznicami podobno izbojevala na Otoku – je nemogoče, da nam ne bi uspelo!

Besedilo je bilo pripravljeno v sklopu projekta “Ameriška poliična misel”, ki ga financira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.