Mitologija uspešnega življenja

Delovanje in učinkovanje oblasti na naša individualna življenja je potrebno razumeti širše od življenja, skladnega s simboli predstavniške demokracije, ki po eni strani demokratično izkušnjo zreducira na volitve naših predstavnikov, po drugi strani pa naša pričakovanja do demokracije tako zniža, da je realnost politične krajine lahko postala takšna, da je danes največji pripisani pomen volitev v njihovi simboliki, ritualu in šovu, ki jih spremlja. Životarjenje demokracije, ki smo ji priča, tako ni v času in prostoru zamrznjena slika države, ki bi bila neuspešna v tranziciji, lustraciji ali delitvi skupnega (premoženja), ampak je del aktivnega produciranja oblasti, ki poteka skozi družbeno – politične okoliščine modernega kapitalizma, v katerih svobodno in racionalno izbira kapitalizmu lastna subjektiviteta.

Svoboda naše izbire je omejena s svobodo demokracije, ki jo (so)ustvarjamo. Svobodna izbira pri odločitvah za povsem jasne strategije in usmeritve, ki se v najrazličnejših življenjskih okoliščinah kažejo kot edine uporabne, profitabilne in legitimne, je namreč daleč stran od svobodnega življenja, katerega osnova bi (najbrž) morala biti ničelna stopnja obstoja kakršnih koli družbenih neenakosti in diskriminacij. V takšni družbi je (skozi leta različno karakterizirani) uspeh postal merilo vrednosti, upravičenosti in (narcisistične) sreče našega življenja. Mitologija uspeha je imenitno sredstvo izvajanja oblasti, saj nam, kot to počno mitologije, nakaže in naloži izbiro edine prave poti za dosego posameznega cilja. Uspeh, kot ga razumemo danes, v sebi namreč skriva vse mehanizme za učinkovito vzdrževanje statusa quo: uspešnost naših življenj je konec19. stoletja pomenila enačenja uspeha z akumuliranjem privatne lastnine (in poudarjanjem moči denarja ter pomena motivacije za denar), medtem, ko je danes, v družbi z mantro »konkurenčnosti«, »odličnosti« in »produktivnosti«, uspeh po eni strani (navidezno) dosegljiv hitreje kot kadarkoli prej, je po drugi strani, a priori izmuzljiv. Uspeh danes je namreč, kot v svoji knjigi Kultura narcisizma piše C. Lasch, odvisen od javnega priznanja in odobravanja: »Danes si ljudje prizadevajo, da bi bili cenjeni zaradi osebnih lastnosti in ne zaradi dejanj. Pravzaprav si ne želijo, da bi jih drugi cenili, temveč občudovali. Ne žeja jih toliko po slavi, ampak po blišču in razburljivosti zvezdništva. Namesto spoštovanja si želijo zavidanje drugih. Napuh in pohlep, dva greha zgodnjega kapitalizma, sta se umaknila samovšečnosti« (Lasch 2012, 82).

Strmljenje za take vrste uspehom je tragično. Ne poglablja le individualne psihološke stiske patološkega narcisizma, ki poganja moderno subjektiviteto današnjega časa, ampak tudi onemogoča zamišljanje in grajenja alternative obstoječemu. V času, ko se ljudi enostavno prišteva med stroške, življenjske izbire pa razlaga kot strateške odločitve, je uspeh postal enostavno izmerljiv, saj všečki, sledilci, ogledi, dosegi, denar, nepremičnine in premičnine omogočajo enostavno štetje. Vzporedna življenja, ki jih živimo na družbenih omrežjih namreč omogočajo ravno to – filtrirano in umetno zastavljeno sliko naših življenj, ki bo do Drugih uspešno prenesla sporočilo »Glejte me, kako uživam«, »Glejte me, kje sem bil«, »Glejte me, kako sem uspešen«!

Takšna ideja o uspehu seveda onemogoča izgradnjo prostora za občutja empatije, solidarnosti in odgovornosti do naše okolice, ki so ključni pogoji za uspešnost naše družbe kot celote. Doživljanje skupnosti je v teh pogojih omejeno na sredstvo, ki ga izkoristimo, da uspeh čim hitreje dosežemo in na sredstvo, kateremu uspeh nato razkazujemo. Radikalizacija razumevanja uspeha skozi prizmo denarja (pri čemer ni pomembno kaj in koliko za denar delamo) in občudovanja je pomagala dokončno razvrednotiti vsa tista družbeno angažirana početja, katerih učinki niso instantni, ne prinašajo dobički in se jih ne da meriti. Ko se nato v takšnih družbeno – političnih okoliščinah krčijo elementi socialne države in se poizkuša kleščiti izbojevane pravice ali pa, kadar se dogaja prodaja skupnega (premoženja) in ko delež revnih narašča skupaj z bogastvom najbogatejših, nas iluzija individualnega uspeha zaslepi pred jasnim pogledom na podobo naše skupnosti kot celote. Individualizacija ideje uspeha tako vsak dan v praksi izničuje potencialno emancipatorično moč skupnosti.

Mitologija uspeha je namreč odvisna tudi od obstoja poudarjanja individualne krivde za sistemske težave. Če namreč ne prepoznamo in ne priznavamo sistemskih vzrokov za naraščanje družbene neenakosti, ki vodijo v travmatične individualne izkušnje, lahko hitro zaključimo da je odgovornost za (ne)uspeh izključno na nas samih. In da je sredstvo za pobeg iz neuspeha ali pa za doseganje še večjega uspeha zgolj, še več samodiscipline v izvajanju oblastniških strategij.

Življenje v družbi obremenjeni in prepredeni z zgodami o uspehu nam v praksi vedno kaže konglomerat uspešnega življenja, ki je nujno povezan s slepim sledenjem vzpostavljenim oblastniškim razmerjem, ki preddoločajo vse sfere našega življenja in našo pozornost (očitno in žalostno, uspešno) preusmerjajo k ultimativnemu testu uspešnosti naših življenj, ki pomeni (bolj ali manj) učinkovito občudovanje s strani Drugih in akumuliranje in zadrževanje privatne lastnine.

Kakšna bo prihodnost demokracije in družbe, v kateri je uspeh pogojen z idejo po slavi, zavistjo in akumulacijo privatne lastnine? Po vsej verjetnosti bo precej odprta za influencerje.

Literatura

Lasch, Christopher. 2012. Kultura narcisizma. Ljubljana: Mladinska knjiga.