Naprej v preteklost – nova normalnost žensk

Vse kar je v zadnjih mesecih postalo naša nova realnost in še huje – tudi nova normalnost, pomembno vpliva na prihodnost, ki bi za ženske lahko pomenila vrnitev v mračno preteklost. Ob tem, ko že od nastanka epidemije očitno uspešno preslišimo in pogledamo stran od dejstva, da je za rehabilitacijo te družbe nujno spolno specifično reševanje krize in tudi tovrstno sprejemanje ukrepov, se precej uspešno izmikamo še drugim simptomom utrjevanja ženske nepomembnosti: porasta in normalizacije šovinizma in mizoginije, nasilja in čedalje bolj razširjenega sentimenta moške upravičenosti za interpretacijo in reševanje vsega – v teh kriznih časih naj bi očitno potrebovali trdne vodje (ki so moški), ki vedo kaj je prioriteta (to nikakor ni položaj žensk) in ki imajo jasno sliko o vlogi žensk v prihodnosti.

Za naša telesa gre!

Po enem letu odkar je Poljsko ustavno sodišče prepovedalo splav, nas je ujela vest o tragični smrti tridesetletne Poljakinje, ki je umrla med čakanjem zdravnikov, ki so ji pomagali šele, ko je plod umrl. Splava niso želeli narediti, četudi plod ni imel nobene možnosti preživetja. Po dogodku se je oglasilo še zdravstveno ministrstvo, ki je bilo primorano izdati revidirane smernice, ki zdravstvenemu osebju dovoljujejo izvedbo zakonitega splava v primeru, če je ogroženo zdravje matere. Od njene smrti, ki bi se jo morda dalo preprečiti tudi z upoštevanjem rezultatov več raziskav, ki so vse po vrsti pokazale močno deformiranost zarodka, se pojavljajo še zgodbe o drugih žrtvah tega restriktivnega zakona. Slednje je pravzaprav nemogoče prešteti – med njimi so ženske, takšne in drugačne – soočene z neželeno nosečnostjo in nezmožnostjo opravljanja varnega abortusa. Tako splav, njegova varnost in s tem samo reproduktivno zdravje žensk postane odvisno od mnogih drugih dejavnikov kot je denimo finančni položaj žensk, ki se na splav (lahko) odpravijo v tujino. Tisti, ki skrbijo za življenja nerojenih bi morali vedeti, da njihovi poskusi omejevanja temeljne pravice žensk splava pač ne odpravijo. Varno izvajanje zgolj omejijo na peščico žensk, medtem ko vsem skupaj pošljejo močno sporočilo – nad vašim telesom je drug gospodar!

Odločitev za splav je za večino žensk prava odločitev!

Od leta 2007 do 2010 je, pod vodstvom profesor Diane Green Foster (Univerza v Kaliforniji), trajal eksperiment v katerega so bile vključene ženske, ki jih je raziskovalna skupina uspešno rekrutirala med čakajočimi pred ambulantami tridesetih abortivnih klinik iz 21 zveznih držav v Ameriki. Ženske so bile za potrebe analize razdeljene v tri skupine: tiste, ki jim je bilo dovoljeno opraviti splav; tiste, ki jim slednje ni bilo omogočeno, ker so bile že predolgo noseče in je prišlo do prekoračenja gestacijske starosti in tretje, ki so se kljub temu, da so bile v kliniki zavrnjene, za splav vseeno odločile. Najpomembnejše ugotovitve raziskave, ki bi jih najprej morali prebrati in razumeti ravno tisti, ki se jih ne bodo dotaknile, kažejo, da je do bistvenih sprememb v percepiranju življenja žensk prišlo kasneje –  po tem, ko so splav lahko opravile ali pa ne. To kaže, da se odločitev za prekinitev neželene nosečnosti za ženske, v njihovem kasnejšem življenju, ne izkaže zgolj kot odločitev, ki je slednje ne obžalujejo, temveč tudi za odločitev, ki jim je dejansko v pomoč ter jim  v ničemer ne škodi. Podatki pridobljeni iz intervjujev so pokazali, da splav ni take vrste življenjska izkušnja, ki bi zaznamovala ženske za vedno, niti ni razlog za slabšanje njihovega mentalnega zdravja, še več: izmed tistih, ki so lahko opravile splav kar 95 % žensk meni, da je bila to pravilna odločitev, pri ženskah, ki jim je bil splav odrečen pa je bilo moč na krajši rok zaznati negativne učinke na njihovo mentalno zdravje, kot sta denimo povečana tesnoba in nižje samovrednotenje. Avtorica raziskave to razloži z dejstvom, da so se mnogim njihovi strahovi o tem kakšno bo življenje, če donosijo (v kolikor otroka ne želijo), izkazali za utemeljene – ženske, ki so bile v razmerju in na splav niso mogle, so slednjega kot pozitivnega opisale v polovici manj slučajev kot tiste, ki so splav lahko opravile, po drugi strani so tiste, ki so otroka donosile kljub želji po splavu, navajale, da so po nekaj letih prenehale obžalovati, da niso mogle na splav, medtem ko so tiste, ki so splav lahko opravile v večji verjetnosti v naslednjih petih letih zanosile namenoma.

Moja maternica, čigava odločitev?

Glede na to, da splav v boju za ohranjanje in utrjevanje podreditve žensk kot bitij, ki o ničemer – tudi o sebi – ne vedo dovolj, da bi lahko o tem odločale same (zato jih je potrebno svariti, dajati čas za premislek, vabiti na dodatne pogovore z možmi v belem ali črnem), ostaja ugrabljen s strani glasnejše manjšine, je morda končno napočil čas, da o tem spregovorimo še drugače. Z glasovi žensk, ki so se za to odločile, ob tem občutile olajšanje in nadaljevale  s svojim življenjem pri čemer se ni njihova ženskost in materinskost v ničemer izničila. Razen najbrž v očeh tistih, ki se čutijo poklicani, da o tem sodijo na novodobnih inkvizitorskih sodiščih, skladno z zakonodajo mnenj in želja, ki bi se jih morali sramovati.