Pandemija, ki že zadnjega pol leta prevzema misli in delovanje celotnega sveta, ni v zgodovini človeštva čisto nič novega ali neobičajnega. Še več, zaradi globaliziranosti družbe in naše povezanosti so mnogi znanstveniki na prihod nečesa podobnega koronavirusu opozarjali že nekaj časa. A vse to nas ni zmoglo pripraviti na nekaj, kar je vzporedno epidemiji tokrat resnično potekalo prvič – na epidemijo infektologov, imunologov in drugih strokovnjakov javnega zdravstva, ki so doktorate zamenjali z všečki in delitvami njihovih objav na družbenih omrežjih.

Drugi val epidemije je Slovenijo izstrelil med države kjer je nevarnost okužbe najvišja. V povsem razgretem političnem ozračju, kjer je postalo sprejemljivo odgovornost za širjenje okužb pripisati določeni politični opciji ali medijem, so ljudje, ob očitnem nezaupanju v komuniciranje države (ali pa zaradi popolnega manjka primerne komunikacije na nižjih, lokalnejših ravneh) in stroke, naveličani poslušanja o koroni in številkah, resnico in uteho poiskali v svojih internetnih mehurčkih. Sledil je rezultat eskalacij dveh pomembnih problemov naše skupnosti, ki sta že leta (namerno) ostajala neprimerno naslovljena – nezaupanje v znanost in porazno stanje (politične) kulture. Tehnologija, ki stoji za družbenimi omrežji in spletom kot virom (točno določenih) informacij namreč omogoča, da se v naših mehurčkih znajdejo naši somišljeniki, ki nam s fanatičnim všečkanjem dajejo legitimnost ne glede na našo izobrazbo ali delovno mesto in kar naenkrat je naša pozornost preusmerjena v izražanje sovražnosti in nestrpnosti do ovac, ki maske nosimo ne glede na to za koga smo volili na volitvah in ne glede na to, če COVID-19 za nas ne bi bil usoden.

Življenje na družbenih omrežjih – všečki naši vsakdanji

Jasno je, da bi bilo povsem napak, če bi o vplivu družbenih omrežij na naša življenja razmišljali zgolj o količini časa, ki ga vsak dan namenimo preverjanju novih statusov, fotografij in (izkrivljenih) izsekov naših življenj, z objavo katerih v resnici ne beležimo spominov, kot je to vidno še iz vseh foto in video dokazov našega otroštva, ampak namesto tega bolj poskušamo dajati vtis. Enostavno povedano: zainteresirano javnost prepričujemo o verodostojnosti obdelanih in filtriranih izsekov naših življenj, ki naj v njihovih očeh predvsem utrdijo našo superiornost. V povprečju ljudje mobilni telefon v roke vzamemo 200 krat na dan, 2 uri in pol časa pa v povprečju namenimo druženju na virtualnih platformah, pred zasloni pa preživimo skoraj tretjino ur vsakega dneva. Poleg fizičnih posledic prekomerne uporabe aplikacij kot je denimo iNeck – težava z držo in bolečine v vratu, ki so posledica maratonskega strmenja v ekran, se zdravniki po svetu že danes srečujejo tudi s tako imenovano selfie ali Snapchat dismorfijo, kjer se posamezniki tako navdušijo nad svojo podobo po uporabi filtra na aplikaciji, da s to podobo obiščejo estetskega kirurga z željo, da takšni postanejo za vedno. Kakšne bodo generacije, ki so bile v svet prekomerne uporabe družbenih omrežij rojene in kaj bo to pomenilo za kakovost njihovih življenj ter prihodnost družbe?

To nenehno mreženje, spremljanje prijateljev, ki so nam na ta način res vedno na dosegu roke (kot smo to lahko večkrat slišali tudi ob nedavnih naj druženja preselimo na splet) pa nas ne navdaja z nobeno srečo ali energijo, nasprotno – pomanjkanje žive interakcije, ki jo neuspešno nadomeščamo s spremljanjem mehurčkov po meri naših preferenc in zanimanj, vodi v osamljenost, depresijo, težave s pozornostjo in poškodbe živčnega sistema. A ravno ta konstantna priklopljenost, ki jo potencira strah pred tem, da bomo nekaj zamudili, omeji delovanje ključne kognitivne sposobnosti ljudi, sposobnosti ki nam omogoča, da živimo kot družba – refleksijo.

 

Facebook epidemiologi(ja)

Kako reflektirati svoj položaj in vlogo v pandemiji, če dneve preživljamo v izolacijskih (digitalnih) mehurčkih, ki so ustvarjeni za hranjenje toksičnega narcisizma? Če kaj, je trenutna negotovost z nemogoče definiranim koncem krize, ki jo živimo že mesece, v vseh (seveda različno globoko in široko) sprovedla občutke ranljivosti, utrujenosti in tesnobe. Opisani tehnološki katalizatorji preusmerjanja pozornosti so uspeli politiko in skupnost kot nekaj kar je večje od posameznika, odvrniti od centra razmišljanja večine prebivalstva. Če običajno poslušamo in beremo, da so vsi isti, ker vsi kradejo in lažejo, danes slišimo, da je najbolje ugasniti medije in se ne bati virusa (ki je bojda dvomljivega izvora), za nas pa tako ali tako ne bi pomenil smrti. Ravno pod bremeni naveličanosti in strahu pred neznanim in oddaljenim koncem situacije so se rodili mnogi Facebook epidemiologi. Ponujali so rešitve, enostavne, hitre in pojasnili so jih kot čisto logične. Tiste, ki se z njimi ne strinjajo so zmerjali za ovce in niso hoteli razumeti, da težava ni v nevarnosti virusa ampak v omejitvah kapacitet našega zdravstva. Ljudje, ki so v krizi želeli jasno stališče in nedvoumna dejstva, so jih všečkali in delili, podobno kot se na volitvah voli za najhujše populiste, čez čas pa z začudenjem opazuje razdejanje, ki pustoši za njihovo vladavino.

Lažne novice se samo po vsem dobro znanem Twitterju širijo šestkrat hitreje od resničnih dejstev. Zaradi količine časa, ki ga ljudje preživimo na spletu in družbenih omrežij, zaradi osebnih frustracij in negotovosti, ki jih poskušamo zdraviti na teh mestih, a jih z (zlo)rabo slednjih še povečujemo, je jasno, da bomo za skoraj vsako še tako noro trditev, na spletu našli nekoga, ki je o tem že pisal, govoril ali pa sanjal. Če ga ne bomo našli, ga lahko z deep-fake tehnologijo poustvarimo. Kaj to pomeni? Da bi bilo smiselno zaupati znanosti. Da je nujno spremljati javno-zdravstveno dogajanje in nadzorovati, vrednotiti odločitve države. Ali niso morebiti najbolj vodljive ovce ravno tiste, ki se ne zavedajo svoje moči, kaj šele moči celega tropa?