V zadnjih tednih je postalo jasno, da je nevidna roka trgov, ki je poprej večinoma skrbela za preživetje najbogatejših, postala tudi v resnici in praksi nevidna, zaradi česar je v ospredje še močneje vstopila država. Globoka, tranzicijska, socialna, ukradena ali pravična – državi je, seveda v okoliščinah povzročenih z gobalnim pojavom pandemije koronavirusa, pripisana povečana aktivnost, skoraj revitalizacija njenih temeljnih postulatov, ki pa je po drugi strani (ponovno) razkrila velike težave z razumevanjem temeljnih demokratičnih konceptov v naši družbi.
Državni denar – sredstva s katerimi razpolagajo naši politični predstavniki so sredstva zbrana na podlagi naših odvajanih davkov. Naši politični predstavniki so ljudje, ki so v politiko vstopili zavestno, ob zavedanju, da bodo ob izvolitvi, morali odločati o upravljanju z našimi sredstvi, v našem imenu. V idealnih razmerah bi nam njihovi politični programi in trdnost njihovih političnih stališč, dala slutiti kako bodo sredstva distribuirali in kakšne bodo njihove glavne usmeritve. A volitve, ki bi morale v teh istih politikih prebuditi še večjo odgovornost do našega, do skupnega, očitno pri večini pomenijo obratno – čivkanje o tem kako velikodušna je ta ali ona politika, kako dober je župan, ki daje denar lokalnim društvom in razdeljuje maske, ter komu vse moramo biti hvaležni, vse to dokazuje. Ne država, ne občina in ne nobena javna služba niso vsebovane v osebi, ki opravlja neko funkcijo. Zato pri razdeljevanju sredstev ne gre za dobro voljo ali miloščino neke zasebne odločitve politika, ampak za preprosto opravljanje dela – upravljanja z javnimi zadevami, pri katerih je priporočljivo, da državni in lokalni šerifi vidijo še kakšne druge in ne le lastne interese, pri čemer pa je še dodatno želeno, da ti interesi niso zvedeni na okoriščanje z našim – državnim denarjem.
Kdaj se bomo državljani in državljanke zavedli, da mi sami postavljamo meje sprejemljivega? Da so naši predstavniki in njihovo nepoznavanje delovanja države in demokracije tudi ogledalo naših meril in naših izbir?
V drugih jezikih
EnglishO avtorju
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega.