Pogovoriti se moramo o … pornografiji

Vsako minuto najbolj popularne pornografske spletne strani obišče vsaj 2, 5 milijona ljudi. Med pandemijo je obiskanost tovrstnih portalov tako narasla, da bi se veljalo takrat pogovarjati tudi o porndemiji, pa se – na žalost, nismo. Zakaj na žalost? Pornografske vsebine namreč ne predstavljajo nedolžne zabave svobodnega izražanja strasti in želje, ampak lahko (še posebno med mladimi) z nerealističnimi podobami spolnih aktov negativno vplivajo na formiranje intimnih odnosov, upravičujejo objektivizacijo žensk in zlorabo ženskih teles ter prispevajo k vzdrževanju najbolj tradicionalnih stereotipnih predstav o spolnosti, užitku in spolih, ne nazadnje tudi k ohranjanju nadzora nad žensko seksualnostjo in ženskim užitkom.

Od kod se mladi učijo o spolnosti?

Če se z mladimi o spolnosti odkrito, brez zadrege in zadržkov, ki bi nakazovala, da gre za zadeve, ki se jih bodisi sramujemo bodisi jih vulgarno banaliziramo, ne pogovarjajo njihovi starši ali druge zaupne starejše osebe; če se o pomenu soglasja, varne spolnosti, pomenu reproduktivnega zdravja in pravic ter raznovrstnosti realističnih spolnih izkušenj ne učijo v šolah, informacije (po)iščejo na spletu. Pred dnevi je Safe.si objavil raziskavo, ki je razkrila, da je (najbolj pogosto preko uporabe pametnih telefonov) kar 44 % slovenskih osnovnošolcev že prišlo v stik s spletno pornografijo, pri srednješolcih je – pričakovano ta številka še višja – 62 %. Nekateri sodelujoči v anketi so v stik s tovrstnimi vsebinami prišli že do šestega leta starosti (kar potrjuje izsledke zadnjih mednarodnih raziskav, ki kažejo, da se je prvi stik s pornografijo spustil krepko pod enajsto leto), kar tretjina pa do dopolnjenega devetega leta, skoraj polovica vseh sodelujočih je pornografske vsebine prvič srečala med dvanajstim in štirinajstim letom starosti. Samo tretjina vseh, ki so sodelovali v anketi, je priznala, da se je o spolnosti že kdaj pogovarjala s starši, zato nas ne more presenetiti, če se mladi o spolnosti učijo iz zbranih del Rocca Siffredija in Manueala Ferrare.

In kaj vse mladi in mlade, v normalnih procesih raziskovanja in odkrivanja spolnosti, odnesejo od tega »učenja«? Najprej, da je večina pornografske vsebine ustvarjena iz moškega gledišča za moški užitek. Je potemtakem takšen tudi namen spolnosti izza ekranov? Nenehno iskanje priložnosti, lovljenje (za vsako ceno, tudi z uporabo spolnega nasilja in drugih oblik nasilja nad ženskami), konstantna erekcija in prežanje za plenom, ki kar čaka, kdo si ga bo vzel, mladim nakazuje, da je spolnost trdnjava patriarhata, ki od moških zahteva izjemno in stalno pripravljenost od žensk pa pričakuje, da s svojim telesom (brez privolitve in z redko prisotnostjo komuniciranja ter spoštovanja in upoštevanja meja) ugodijo užitkom moškega.

Lovci in plen

Užitek ženske je v tej moški industriji popolnoma trivializiran. Scenariji so predvidljivi in škodljivi: vzburjeni moški se ne (z)morejo kontrolirati. Se ob tem še spomnimo začetka šolskega leta in razprave o hormonih učencev, ki da ob sošolkah, ki se oblečejo v majico z naramnicami ali pa si nalakirajo nohte, podivjajo do te mere, da je sledenje pouku oteženo? Ženske so, po drugi strani, hodeče vabe za to neukrotljivo prvinsko moškost, vedno so pripravljene in vedno se ponujajo lovcem, tudi, če se delajo nedostopne ali če pravijo, da ne – takrat še posebno mislijo – ja. Kako se počutijo mladi in mlade, če primerjajo svoja telesa in svoje izkušnje z opisanimi iluzijami? Nas potem lahko preseneti, da so se tudi slovenski osnovnošolci in srednješolci ob ogledu pornografije pogosto počutili zmedeno (25 % osnovnošolcev in 39 % srednješolcev) in neprijetno (34 % osnovnošolcev in 19 % srednješolcev)?

Če tokrat ob strani pustimo problematiko izkoriščanja žensk v pornografski industriji in ostanemo pri portretiranju žensk v najbolj razširjenih in najbolj gledanih oblikah pornografskih vsebin, se lahko marsičesa naučimo tudi od mladih, ki se v občutljivem obdobju svojega odraščanja podajajo v svet raziskovanja intimnosti. Skoraj polovica tistih, ki obiskujejo osnovne šole (47 %) in malo manjši delež tistih, ki hodijo v srednje šole (42 %), je menilo (seveda na podlagi videnega), da je pornografija ne samo nespoštljiva do žensk, ampak tudi, da spodbuja sovraštvo in nasilje nad ženskami. Komu torej prepuščamo spolno vzgojo mladih? Izmišljenim šovinističnim pravljicam, ki ženske oropajo vsake človečnosti in avtonomije in namesto tega naša telesa ponujajo kot blago? Situacijam, ki banalizirajo spolno nasilje in spolnost, v kateri je vloga ženske popolnoma podrejena neverjetni moči in želji moškega? In kaj o spolnosti, njihovih željah in užitkih, s tem učimo dekleta? Koliko časa smo že verjeli, da je ženski orgazem mit, povezan s histerijo? In kdo vse temu verjame še danes?