Hierarhija ogorčenja: kdo je v tej državi lahko žrtev?

V zadnjih tednih smo – še bolj kot običajno – poslušali o tem, da v vsaki družbi obstajajo dogovori. Pravila. Dobre družbe naj bi imele jasna pravila, stroge sankcije in veliko mero naivnosti, ki očitno omogoči prevlado kaznovalne logike nad razumevanjem konceptov povratništva, (re)integracije in (re)habilitiranja tistih, ki dogovore in pravila kršijo. Ne, pri nas je očitno vse precej bolj preprosto. Za vse ostalo pa so tu nenapisana pravila. Slednja so trdno vtkana v naše reakcije in refleksivno delovanje do te mere, da nam – še bolj kot strah pred zakoni in z njimi povezanimi sankcijami – določajo, kaj našo skupnost (lahko) razjezi, kdaj se (lahko) prestrašimo in koga sploh želimo zaščititi.

Kdo ima dostop do (politične) bolečine?

Naše intuitivno zaznavanje zgoraj omenjenega nudi podlago za presojo o (politični) relevantnosti bolečine prvih in povsem nepomembnih življenjskih epizod, ki se pač od nekdaj dogajajo – drugim. Naša kolektivna, (ne)zavedna uravnava legitimnosti ogorčenja, v katerem družba družno nastopi in aktivno zasede politično areno, je v zadnjih tednih pokazala, da s spoli določena mesta v naši družbi, ki določajo hierarhijo ogorčenja, nikakor niso za vse enaka.

Na prvi pogled se zdi, da so medijsko poročanje, politično angažiranje in velik del javnosti sprožili refleksen odziv zaščite enega dela slovenske družbe, ko so z njim izrazili takojšnjo solidarnost in ponudili takojšen odziv na simbolni, politični in pravni ravni. Jasno je postalo: nekatere oblike nasilja in nekatere žrtve v nas sprožijo kolektivne reakcije, celo alarme, ki se odražajo v protestih, reformah in izrednih stanjih.

Nasilje je eno, odzivov nanj je več 

Ob tem že dolgo ne zmorem, da se ne bi spraševala, kaj pa je drugače pri nasilju nad ženskami? Zakaj ob tovrstnem nasilju, ki je tako predvidljivo, razširjeno in enako smrtonosno, ne pride do podobnih reakcij? V teh dneh bomo o nasilju nad ženskami poslušali več od običajnih sprenevedanj ob femicidih, ki se izgubljajo ob sosedskih interpretacijah situacij za zaprtimi vrati. A do podobne moralne panike in družbene mobilizacije gotovo ne bo prišlo. Kljub temu, da moški pripadniki našega klenega večinskega prebivalstva ubijejo med pet in sedem žensk na leto.

Vsaka tretja med nami je po dopolnjenem 15. letu starosti doživela fizično in/ali spolno nasilje; skoraj vsaka druga psihično nasilje. Vsaka peta med nami je doživela dotike, objeme in poljube, ki si jih ni želela. Lani je bilo za nasilje v družini obsojenih 155 moških. Več kot tri četrtine tovrstnega nasilja ostaja neprijavljenega. Ne zato, ker bi ženske prostovoljno izbrale strah in nasilje, ampak zato, ker živijo v takšni neenakosti, da je vztrajanje v nasilju njihova preživetvena strategija. Odgovorni za to pa smo vsi mi! To namreč niso intimne težave in družinske tragedije, ampak bi jih morali razumeti kot varnostno grožnjo!

Namesto podpore – nadzor nad telesi mladih Rominj

Selektivnost ogorčenja omogoča selektivno podporo. Ta je, v kontekstu ženskega telesa in reprodukcije kot edine funkcionalnosti slednjega, vstopila v nevarne, odkrito diskriminatorne prakse nadzora, ki naj bi nadomestile zaščito. Kadar govorimo o telesih, ki so označena kot mlada, revna in etnično manjšinska, je nadzor hrbtna stran kaznovanja. Kako drugače lahko razumemo pobudo, ki je v javnosti in politiki vztrajala nekaj dni – da bi problematiko mladoletnih nosečnosti reševali tako, da bi mladim romskim materam kar ukinili otroški dodatek?

Kako drugače lahko razumemo mnenja, ki so mladoletne nosečnosti predstavljala kot posledice osebnih želja in izbir, ne pa kot posledico strukturne neenakosti in prisile okoliščin? Ker so ta mlada telesa razumljena kot telesa ženske odgovornosti in ne ženskih pravic, se razprava o najstniških nosečnostih ni začela pri vprašanjih dostopa do informacij, zdravstvene oskrbe in podpore ter izobraževanja, temveč pri izpostavljanju mladoletniških nosečnosti kot moralnih prekrškov in celo kulturnih norm, ki da so posledica svobodne izbire.

Hierarhije ogorčenja so vnaprej določene s hierarhijami vrednosti. Medtem ko so nekatere žrtve deležne zaščite, ki gre odkrito v smer diskriminacije manjšin, druge ostajajo spregledane kot oportunitetni strošek zasebnih izbir in s tem povezanih zasebnih težav. Selektivnost zaščite je stvar naše izbire. Za slednjo prevzemamo odgovornost. Vsi.