Ko fantje iščejo odgovore, jim internet ponudi sovraštvo (do žensk)

Začetek marca – meseca, ki ga pregovorno namenjamo najprej slavljenju žensk, nato še njihovi sposobnosti materinjenja – je letos postavil nenavadno ogledalo našim življenjem.

Spremljali smo prizore, kako so se naši turisti in turistke z mirnih oaz Bližnjega vzhoda vračali z repatriacijskimi leti. Dopusti in obljube širjenja obzorij so se nenadoma končali; potovanja je prekinila vojna. Približno v istem času je raketa zadela dekliško osnovno šolo v južnoiranskem mestu Minab. Ubitih je bilo najmanj 148 ljudi, večinoma deklet, ki so tistega jutra sedela v razredu in se učila. Spremljali smo lahko praktično vzpostavljanje vzporednih resničnosti letališč in hotelskih avl, kjer so turisti razlagali, da jih skrbi, ali bodo otroci zaradi situacije zamudili nekaj dni pouka. Hkrati je udarila realnost sveta, v katerem dekleta v šolo nikoli več ne bodo vstopila.

Takšni trenutki nam razkrivajo neprijetnosti o svetu, v katerem živimo: naše življenje je pogosto zgrajeno v relativno ozkem krogu individualiziranih, varnih in dokaj samozadostnih zahodnjaških privilegijev. V njem so največje skrbi pogosto nadvse osebne: zamujen let, prekinjen dopust ali nekaj dni izostanka od pouka. A svet, ki ga lahko vidimo skoraj v realnem času – če ne iz prve vrste, pa vsaj na zaslonih naših telefonov – nas vedno znova opominja, da ta resničnost ni univerzalna.

Da ni samoumevno, da bo vsaka deklica zjutraj varno odšla v šolo in prišla iz nje. Da ni samoumevno niti, da bo sploh smela stopiti v razred. V vaji pozabljanja smo pravzaprav precej uspešni: z redkimi prekinitvami hitro potisnemo iz misli tudi zgodbe iz Afganistana, kjer so talibani dekletom prepovedali srednješolsko in univerzitetno izobraževanje, omejili njihovo gibanje in jih izrinili iz javnega življenja. In včasih se zdi, da je edina stvar, ki nas z njimi povezuje, to, da tja preprosto ne potujemo.

Algoritmi in nova pravila moškosti

Vse to seveda ne pomeni, da je naš del sveta prostor, kjer enakost spolov preprosto cveti. Nasprotno, v naših družbah so neenakosti pogosto vgrajene v vsakdanje strukture, denimo v šolo. Pri tem se ne reproducirajo samo skozi formalni oziroma odkriti kurikulum, temveč tudi skozi vsakdanje dinamike prikritega, neformalnega kurikuluma – nenamernega učenja vrednot in pričakovanj, ki jih otroci spoznajo v šoli. Z drugimi besedami: neenakost je v šolah vdelana v načine, kako pripovedujemo zgodbe o svetu, katere zgodovinske figure izpostavljamo in katere preprosto izpuščamo.

Koliko žensk, ki so soustvarjale znanost, politiko ali kulturo, pravzaprav srečamo v učbenikih? Koliko deklet lahko v šolskih vsebinah prepozna svojo prihodnost kot nekaj samoumevnega? Gotovo je enostavnejše verjeti, da živimo v prostoru enakosti, kot si priznati, kako pogosto sami sodelujemo pri reproduciranju neenakosti – bodisi skozi institucije bodisi skozi kulturne predstave o tem, kdo naj vodi, kdo naj govori in kdo naj ostane v ozadju.

Prav v takšnem prostoru danes odraščajo generacije fantov, ki poskušajo razumeti, kaj pomeni biti moški v svetu, kjer stare gotovosti izginjajo hitreje, kot jih družba zna nadomeščati. Ko odgovori na to vprašanje niso več samoumevni in ko jih družba pogosto ne zna artikulirati dovolj jasno, jih fantje začnejo iskati drugje. Najpogosteje to počnejo tam, kjer preživijo največ časa: na internetu.

Raziskave odsevajo tradicionalne predstave o moškosti

Tovrstna negotovost dobe odraščanja je dobro empirično podprta: mednarodna raziskava ICCS, ki jo pri nas izvaja Pedagoški inštitut in v kateri sodelujejo učenci 8. razreda osnovne šole, je pokazala zaskrbljujoč trend. V primerjavi s prejšnjim krogom raziskave se je podpora enakosti spolov med fanti opazno zmanjšala: kar 48 odstotkov se jih strinja ali povsem strinja s trditvijo, da so moški bolje usposobljeni za politične voditelje kot ženske, medtem ko je bilo takšnega mnenja le 12 odstotkov deklet.

Še bolj zgovoren je podatek, da se je več kot 30 odstotkov fantov strinjalo ali zelo strinjalo s trditvijo, da se ženske ne bi smele ukvarjati s politiko. Takšni odgovori ne nastanejo v ideološko izpraznjenem prostoru, ampak v središču družbe, ki rada verjame, da je vprašanje enakosti že razrešeno, in hkrati skozi formalni in prikriti kurikulum, medije in politične razprave prenaša precej tradicionalne predstave o moškosti, moči in voditeljstvu.

Na to prav tako opozarjajo rezultati evropskega projekta EMPATH, ki je preučeval predstave o moškosti med mladimi. Raziskava kaže, da med dijaki prevladujejo tradicionalne predstave o spolu in moči. Kar 71 odstotkov jih meni, da so moški po naravi boljši vodje kot ženske, prav toliko jih verjame, da so bolj nagnjeni k tveganju, več kot 65 odstotkov pa jih meni, da je tekmovalnost bolj značilna zanje kot za ženske.

Tradicionalne predstave se kažejo še v odnosih do spolnosti: čeprav večina mladih razume, da »ne« pomeni zavrnitev, več kot četrtina dijakov verjame, da ženske včasih zavračajo spolne odnose kot del flirtanja ali igre. Ob tem omenjena raziskava razkriva pomembno napetost: fantje odraščajo v okolju, kjer se od njih še vedno pričakuje samozadostnost in čustveno zadržanost. Kar 43 odstotkov se jih namreč strinja s trditvijo, da nikoli ne prosijo za pomoč, če se znajdejo v stiski.

Tradicionalna predstava moškosti tako fantom pogosto sporoča dvoje: da morajo biti dominantni in da morajo stiske reševati sami.

Ko algoritmi ponudijo krivca

Internet v takšnem prostoru ponuja odgovore, ki so nevarno preprosti. Algoritmi družbenih omrežij delujejo po preprostem načelu: bolj kot vsebina sproži negativen odziv – jezo, ogorčenje ali provokacijo – večjo množico doseže.

Popotovanje po tej digitalni mizogini pokrajini se pogosto začne presenetljivo banalno in na videz povsem neškodljivo: videi o pomenu samozavesti, nasveti o tem, kako postati uspešen, iskreni pogovori o odnosih in zmenkih. A izredno hitro se začne ob dobronamernem učenju pojavljati drugačna razlaga sveta: zgodba o sodobnih ženskah, ki da so postale »prezahtevne,« zato naj bi se tudi razmerja moči med spoloma porušila, kar privede do realnosti, v kateri moški izgubljajo svoje mesto.

Korak za korakom se odpre nekoliko širši digitalni prostor, ki ga moramo razumeti kot manosfero; kot gibanje, ki spodbuja toksično moškost. Slednja ni enotna skupnost, temveč razvejan ekosistem forumov, podcastov, vplivnežev in spletnih skupin, ki mladim moškim ponujajo različne – a presenetljivo podobne – razlage istega problema. Na enem koncu so vplivneži, ki jim prodajajo idejo tako imenovanega »alfa moškega«; ta vrednost moškosti preveri skozi prevlado, finančni uspeh in nadzor (med drugim nad odnosi). Na drugem koncu so forumi incelov, kjer se izkušnje zavrnitve in osamljenosti zlahka prevedejo v teorije o ženskah kot manipulativnih akterkah in o družbi, ki naj bi jih sistematično favorizirala.

Med obema skrajnostma obstaja širok, dobro obiskan spekter vsebin: podkasti o »pravi moškosti,« kanali, ki romantizirajo tradicionalne spolne vloge, in viralni videi, ki razlagajo, da je enakost spolov pravzaprav prevara. Algoritmi družbenih omrežij pri tem delujejo kot ojačevalci; platforme morda ne ustvarjajo sovraštva same po sebi, ga pa zelo učinkovito nagrajujejo. Na takšne načine se identitetna zmeda, ki jo potrjujejo raziskave, hitro prevede v bistveno bolj preprosto razlago sveta: če se moški počutijo izgubljene, mora biti za to nekdo kriv. In v digitalnem imaginariju manosfere se ta krivec silno pogosto pojavi v isti podobi – v podobi žensk.

Digitalni Keni in tradwife Barbie

Zanimivo je, da digitalni prostor danes mladim proizvaja dve podobi, ki se na prvi pogled zdita nasprotni, a sta v resnici del istega imaginarija. Pojavljajo se spletni mentorji moškosti – vplivneži, ki mladim fantom razlagajo, kako ponovno osvojiti izgubljeno avtoriteto; nekakšni digitalni Keni, ki obljubljajo vrnitev jasnih hierarhij. Istočasno algoritmi z enako učinkovitostjo širijo estetiko tako imenovanih tradwife vplivnic – idealizirano podobo ženskosti, ki naj bi našla svojo izpolnitev v popolni predanosti tradicionalnim vlogam, gospodinjstvu in podpori moškemu.

Oba pojava delujeta kot odziv na isto napetost: na družbo, v kateri so se razmerja med spoloma začela premikati hitreje, kot jih znamo razumeti. Namesto kompleksne razprave o tem, kaj pomeni enakost v sodobnem svetu, digitalni prostor pogosto ponuja mnogo bolj enostavno rešitev – vrnitev k hierarhičnim vlogam.

V tem smislu manosfera ne ustvarja nove ideologije, temveč reciklira neko izjemno staro. Le da jo danes oblikuje v formate, ki jih algoritmi zlahka širijo: kratke videe, viralne podkaste in memetične razlage sveta. In prav zato je njen vpliv tako velik: ne zato, ker bi bila posebej prepričljiva, ampak zato, ker ponuja nekaj, kar je v času negotovosti vedno privlačno: preprosto zgodbo o tem, kdo ima prav, kdo izgublja in kdo je za to kriv. In, da je včasih bilo boljše vsaj prvemu spolu.