Koliko stane dobra ženska?

Vroči poletni dnevi so v mojem digitalnem mehurčku postregli z objavami, v katerih ženske svojim partnerjem in otrokom izstavljajo račune za svoje nevidno delo. V zadnjih dneh so mi zato misli pogoste uhajale k moji pokojni babici. Karolina je bila ženska, ki še danes z menoj ostaja prek zgodb, ki jih je z začelja mize tako rada in pogosto pripovedovala.

Eno od njih sem slišala neštetokrat. Gre približno takole: hči je nekega dne pospravila in posesala stanovanje, pomila posodo, zlikala perilo in mami na kuhinjski mizi pustila račun. Ob vsaki opravljeni nalogi je zapisala ceno. Na dnu lista je bila sešteta končna vsota. Mama ga je plačala, poleg denarja pa je hčer na mizi čakal dodatni list papirja. Ko sem te rodila: 0. Ko sem te dojila: 0. Ko sem ponoči bedela ob tvoji postelji: 0. Ko sem te tolažila, kadar si jokala: 0. Ko sem skrbela zate, če si bila bolna: 0. Ko sem te učila hoditi in govoriti: 0. Skupaj: 0.

Ženskost po meri časa

Dolga leta sem bila prepričana, da je ta zgodba prikaz nesebičnosti materinske ljubezni. Danes vem, da govori o stoletjih, v katerih smo se naučili, da je žensko delo najbolj plemenito prav takrat, kadar zanj ne obstaja plačilo. Ta zgodba je le ena v nizu družbenih narativov, ki opisujejo proces normalizacije, v katerem je skrb za druge postopoma prenehala veljati za delo ter postala dokaz ljubezni, ženskosti in moralne vrednosti. Vsaka velika družbena prelomnica je od žensk zahtevala novo različico ženskosti. Slednja se seveda ni spreminjala skladno z njihovimi potrebami, ampak s potrebami časa in spola, ki ostaja Prvi.

Ko je nastajal zgodnji kapitalizem, je bilo reproduktivno delo vse bolj predstavljeno kot naravna dolžnost žensk in ne kot delo, ki ustvarja družbeno vrednost, ki jo je moč ovrednotiti. Ko je meščanska družba potrebovala stabilno družinsko celico, je njen središčni ideal postala dobra žena. Ko je povojna Evropa potrebovala obnovo prebivalstva, je nastala figura požrtvovalne matere.

Danes, ko živimo v ekonomiji samouresničitve, od njih pričakujemo nekaj drugega – da bodo nenehno gradile sebe. Ker jih poleg iskanja princa na belem konju spodbujamo k projektu avtentičnega jaza, se velja vprašati nekaj drugega: kdo nas je naučil, da je ženskost vedno nedokončan projekt? Da moramo nenehno postajati nekaj več – boljše partnerke, boljše matere, boljše delavke, bolj avtentične različice sebe? Če je ženskost ena najbolj spremenljivih družbenih kategorij zahodne zgodovine – za koga ali kaj smo potem postajale čedalje boljše mame, čedalje prijetnejše partnerke in danes čedalje bolj ozdravljene in boljše različice samih sebe?

Svobodne, da izberemo prav

Vrnimo se k zgodbi moje babice. Kot deklici se mi je ta zgodba zdelo tako samoumevna, danes pa v njej prepoznam okove idealov ženskosti, v katere smo ujete sodobne ženske. In prav v tem je skrita naša največja moč: zahteve, ideali, identitetne navlake in okruški narcisizma nikoli niso bili predstavljeni kot prepovedi drugačnih ravnanj. Za učinkovitost družbenega reda je boljše, če svojih pravil ne zapisuje v obliki prepovedi, ampak v obliki idealov.

Če je bila skrb predstavljena kot dokaz ženske dobrote, nam tako ni bilo treba ukazati, naj skrbimo za vse okoli sebe. Niti nam ni bilo treba zapovedati materinstva, če je bilo to predstavljeno kot naša največja izpolnitev. In danes nam ni treba ukazati, naj bomo uspešne, samostojne, stabilne, telesno disciplinirane in nenehno pripravljene delati na sebi, če vse to razumemo kot lastno svobodno izbiro.

V kakšni svobodi lahko živimo danes? Možnost izbire obstaja kot nujni pogoj svobode, nikoli pa ni njen zadostni dokaz. Če želimo neki izbiri zares reči svobodna, ni dovolj, da nam je dovoljeno izbrati eno možnost. Ključno je, da moramo pod približno enakimi pogoji imeti možnost izbrati tudi drugo in – kar je morda še pomembnejše, iz prve izstopiti. Pri ženskah je bil ta del svobode in svobodne izbire skozi zgodovino popolnoma fabriciran. Ženska se je lahko poročila, toda kakšnaje bila, če se ni? In še huje: kakšna je postala, če je iz zakona odšla? In kakšna, če je odšel on? Ločenka. Zapuščena. Slaba žena. Preveč zahtevna. Premalo potrpežljiva.

Podobno je z materinstvom; izbrati ga je bilo mogoče in tudi danes je zaželeno. Medtem ko se mu zavestno odpovedati ne pomeni zgolj izbrati drugačnega življenjskega scenarija. Pomeni tvegati družbeno preizpraševanje lastne ženskosti. Sebična. Čudna. Svobodna izbira zato ni zgolj možnost, da nekaj izberemo. Prav tako predpostavlja možnost, da isto stvar zavrnemo, si premislimo, ali iz nje izstopimo, ne da bi bila cena te odločitve nesorazmerno višja. In prav tu se zgodovinska pripoved o svobodni izbiri žensk začne krhati: možnosti so obstajale, toda njihove posledice nikoli niso bile enakovredne: če izbiramo drugače, moramo ob tem nenehno zagovarjati svoje odločitve in pojasnjevati svojo ženskost.

Industrija ozdravljene ženske

Izborile smo si nove in nove možnosti izbir, a sveta, v katerem med izbirami (in svobodami) ne bi obstajale hierarhije, nam ni uspelo odpraviti. Še več: tistim, ki že od nekdaj določajo našo vrednost – religijam, državam in družinam – je na pomoč priskočil trg. V ženski ideji nedokončanosti se skriva eden najbolj donosnih sektorjev, ki za lažje spanje – v svetu, ki se sesuva sam vase – ponuja dnevnike hvaležnosti.

Poblagovljanje bolečine, ki je usmerjeno v iskanje njene produktivnosti, nam je prineslo skoraj neskončen repertoar travm, ‘triggerjev’ oziroma sprožilcev, ‘healingov’ oziroma celjenj, toksičnih energij, manifestiranja in postavljanja mej. Vsako neprijetno čustvo je postalo potencialen simptom, vsak slab odnos lekcija, vsaka življenjska kriza povabilo k novi različici sebe. Iz vsega moramo postati še boljše, da smo lahko potem na trgu uspešnejše?!

Pri tem je skrajno sprevrženo, da velik del bolečine, ki jo danes tako zavzeto zdravimo, ni nastal zunaj teh idealov, ampak prav zaradi njih. Ženske smo stoletja učili, da je ljubezen povezana s potrpežljivostjo, skrb z odpovedovanjem, dobra zveza pa tudi z njeno sposobnostjo, da razume, počaka, odpusti in zdrži. Trpljenje je bilo prepogosto romantizirano kot globina ljubezni, vztrajanje kot dokaz njene kakovosti, odhod pa kot osebni poraz.

Morda račun iz zgodbe moje babice po vseh teh letih vendarle potrebuje popravek. Naša življenja, delo in trpljenje niso bili nikoli vredni nič. Nič je bila samo cena, za katero smo se dogovorili, da jo je za vse to primerno plačati.