Globalni spektakel ameriških volitev

“It is the manners of the theatre that make the rules of democracy” (Jules Michelet)

Ameriški predsednik Donald Trump bo medijske kolumne širom sveta polnil še vsaj devet mesecev. Tretjega novembra bodo Američani odločali o morebitnem podaljšanju te dobe še za štiri leta, saj ob upoštevanju republikanske večine v Senatu ne gre pričakovati, da bo proces odpoklica predsednika uspešno izpeljan do konca. Trump bo, kot vse kaže, ponovno kandidiral na regularnih volitvah za predsednika ZDA.

Tega, da odpoklic predsednika ne bo prestal glasovanja v Senatu, so se demokrati seveda zavedali, ko so sprožili postopek t.i. impičmenta in v Kongresu izglasovali ustavno obtožbo na prvi stopnji. Politični dobiček tega manevra za demokrate kljub temu obstaja. Z impičmentom so ustvarili agendo za volilno kampanjo, Trumpa pa so z obtožbo na prvi stopnji zapisali v zgodovino kot drugega obsojenega predsednika v zgodovini ZDA. Obtožba v Kongresu in nadaljevanje sojenja v Senatu sta iz vidika predvolilne strategije demokratov pomemben, skoraj nujen manever v boju za končno zmago njihovega kandidata ali kandidatke na predsedniških volitvah.

Zakaj nujen? Trump je Nanci Pelosi, vodji demokratov v Kongresu, kot odgovor na sprožitev postopka impičmenta poslal pismo, v katerem je zavrnil obtožbe na svoj račun in obtožil demokrate lova na čarovnice, hkrati pa je pismo izkoristil za nekakšno razgrnitev svoje vsebinske platforme, s katero bo kandidiral na volitvah. S predvolilnim narativom, ki ga je predstavil v pismu, se bo demokratski kandidat, kdorkoli že bo, težko uspešno soočil.

ZDA in sebe je pohvalil z neverjetno ekonomijo, rekordnimi borzami, odločno samozavestjo in cvetočimi državljani. Kot svoje dosežke je naštel 7 milijonov novih služb, najnižjo stopnjo brezposelnosti Afriških, Hispanskih in Azijskih Američanov, prenovljeno vojsko, reformirano oskrbo veteranov, 170 imenovanj sodnikov in imenovanji dveh vrhovnih sodnikov, zgodovinske reze davkov, znižanje cen farmacevtskih zdravil, prvo novo vejo ameriške vojske po letu 1947 – Space Force, močno zaščito pravice do nošenja orožja, reformo pravosodja, poražen ISIS, nadomestitev katastrofalnega trgovinskega sporazuma NAFTA s čudovitim USMCA, nov trgovinski dogovor s Kitajsko, masivna nova trgovinska sporazuma z Japonsko in Južno Korejo, umik iz katastrofalnega jedrskega dogovora z Iranom, izstop iz Pariškega sporazuma, vzpon ZDA na mesto največjega proizvajalca energije na svetu, razglasitev nove prestolnice Izraela, odprtje ameriške ambasade v Jeruzalemu, ter omejitev priseljevanja in začetek gradnje zidu na južni meji.

Iz Trupovega pisma izhaja predstava, da je dejansko uspel realizirati, kar je obljubil v volilni kampanji. V njem je prav tako strateško uspel stvari, za katere je vedel, da bodo predmet napadov s strani demokratov, zapakirati kot dosežek, s katerim se lahko ponosno pohvali. S tem je omejil municijo demokratov za uspešne napade v volilni kampanji.

Pismo je na tej točki nadaljeval z retoričnim uokviranjem demokratov – Sovražnika svojih (potencialnih) volivcev. Zapisal je, da demokrati za razliko od njega ne znajo (retorično) braniti svojih ekstremnih predlogov – odprte meje, masovne migracije, visok kriminal, obremenjujoče davke, socializirano zdravstvo, z davkoplačevalskim denarjem plačani abortusi, uničenje ameriške energetike, odvzem pravice do nošenja orožja, radikalne skrajno-leve teorije o pravu in pravičnosti, ter neprestano politično omejevanje tako zdrave pameti kot skupne blaginje.

S takšno strategijo “primerjanja in razlikovanja” si je postavil ugodno izhodišče za izgradnjo narativa simbolnega boja, ki se bo najbolj neposredno začel odvijati, ko volilna kampanja preide v zadnjo fazo – glavni spopad kandidatov obeh velikih strank, kateremu pritičejo tudi televizijska soočenja kot edina retorična situacija, v kateri se kandidata neposredno spopadeta iz oči v oči.

Čeprav je do začetka glavne tekme še nekaj mesecev, pa je pomembno poudariti, da volilne kampanje dandanes potekajo ves čas, torej permanentno skozi vsa štiri leta mandata politika, ki ima interes po ponovni izvolitvi. Misel na volilno kampanjo je prisotna v vsakem javnem nastopu in odločitvi teh politikov, aktivnosti kandidatov pa se razlikujejo pretežno v intenzivnosti, s katero jih izvajajo v določeni časovni točki. Skozi prizmo volilne kampanje lahko interpretiramo tudi eskalacijo odnosa med ZDA in Iranom, ki se je zgodil na začetku tega meseca in za nekaj dni pahnil svet v stanje strahu in negotovosti.

Trump je ukazal atentat na iranskega generala Sulejmanija, ki se je zgodil na iraških tleh, v Bagdadu. Dejanje je sprožilo strah pred povračilnimi ukrepi Irana in eskalacijo konflikta v oborožen spopad globalnih razsežnosti. Do tega kasneje ni prišlo, saj je Iran v povračilo napadel ameriške tarče na iraških tleh, a brez smrtnih žrtev na strani ZDA. Vojaški odgovor Irana je bil dovolj močan signal ZDA in svetu, da naj ne provocirajo spopada, a hkrati dovolj mil, da je umiril strasti in ni ponudil povoda za dodatno eskalacijo. Iran se je odzval strateško, a hkrati odgovorno do preostalega sveta.

Celoten spektakel vojne je v glave ameriških volivcev vseeno naselil neposredno grožnjo muslimanskega sveta in celo svetovne vojne, za katero so določeni deli družbe začeli navijati po izbruhu te nekajdnevne krize. Zunanja grožnja takšne vrste podzavestno okrepi anksioznost in potrebo ljudi po varnosti – ter po močnemu voditelju, ki bo to varnost zagotovil in jih ubranil pred agresorjem. Z ustvarjanjem kriznih situacij po svetu lahko kandidat Trump, kot predsednik ZDA, preusmerja pozornost na umetno ustvarjene agende, ki v ljudeh sproži občutke anksioznosti, strahu, jeze in negotovosti, s tem pa determinira habitus volivcev oziroma družbeni kontekst, za katerega volivci verjamejo, da se v njem nahajajo.

Čeprav Iran ni edina država, ki jo ima Trump na razpolago, da jo uporabi v svoji predvolilni igri, pa Irana zaradi zgodovine odnosa med obema državam za mnoge (ponosne) Američane ni težko konstruirati kot nevarnega Sovražnika. Nekateri strokovnjaki so pred meseci opozarjali, da bi Trump znal sprožiti vojno z Iranom, v kolikor se volilna kampanja ne bo odvijala njemu v prid.

Takrat so to možnost povezovali s potencialnim ohlajanjem ameriške ekonomije, ki je eden najpomembnejših faktorjev pri presojanju dela predsednika, ki še enkrat kandidira. Ekonomsko sliko ZDA se trenutno da s selektivno izbranimi kriteriji presojanja sicer prikazati kot dobro, čeprav najnižji ekonomsko-družbeni sloj – ta, ki je Trumpa izvolil – tega ne občuti v svoji realnosti. Zgodil pa se je tudi impičment in ustavna obtožba v Kongresu, zatorej po tej specifični interpretaciji dogodkov ni niti presenečenje niti naključje, da se je atentat na Sulejmanija zgodil ravno v času med obema obravnavama ustavne obtožbe Trumpa v Kongresu in Senatu. Iran na provokacijo hvalabogu ni nasedel, toda grenak priokus v odnosu med državama bo ostal, prav tako psihološke posledice pri navadnih državljanih.

Trump se že celotno politično kariero primarno ukvarja s strateškim ustvarjanjem novic in oglasov, ki se širijo in amplificirajo preko množičnih medijev in družbenih omrežjih. Dober je v predstavljanju svoje verzije realnosti, posebna karizmatičnost pa mu pomaga, da njegovi podporniki slepo, ne ozirajoč se na dejstva, ta slikanja realnosti sprejemajo kot dejstva. Trumpove predsedniške odločitve in predvolilni manevri pa ne vplivajo samo na državljane ZDA, temveč na celoten svet.

Kot kandidat, ki je hkrati predsednik ZDA, ima kot peskovnik za svoje politične igrice na razpolago praktično celoten svet. Njegovo obnašanje in politični manevri v veliki meri spominjajo na psihološko vojno po metodah Stasija, s to razliko, da psihološka vojna ni omejena zgolj na ZDA in tamkajšnje volivce oziroma državljane, temveč ima stresni učinek po celem svetu. Trump pa ni edini, ki ima koristi od psiholoških igric in globalnega spektakla, ki ga uprizarja za potrebe svoje predvolilne kampanje – ta bo najverjetneje, vsaj tako trenutno kaže, tudi uspešna. Brexit, izvolitev Trumpa in posledični vzpon desnega populizma sta dodobra psihološko načela predvsem Evropo, kar poraja ključno vprašanje: čigavim geopolitičnim interesom takšne psihološke disrupcije najbolj služijo?