Stabilnost koalicije druge republike

Po dveh mesecih karantene je bil v Sloveniji razglašen konec epidemije nove koronavirusne bolezni (COVID-19). Republika Slovenija je v času trajanja epidemije zabeležila 1.465 okužb, 103 smrti in 270 ozdravljenih. Po podatkih Our World in Data smo bili na dan razglasitve konca epidemije na četrtem mestu med državami EU po nizkem številu obolelih. Manj so jih zabeležile le Malta, Ciper in Latvija. Po nizkem številu smrti med državami EU se uvrščamo na deveto mesto. Deveti smo tudi po nizkem številu obolenj na milijon prebivalcev, po številu smrti na milijon prebivalcev pa smo v zlati sredini. Ni kaj, državljani Republike Slovenije smo dobro stopili narazen v času karantene in uspeli preprečiti še večjo tragedijo.

V času, ko se je epidemija pri nas začela širiti, pa je uspela skupaj stopiti koalicija pod vodstvom Janeza Janše, ki si lahko – poleg nas državljanov – lahko pripiše del zaslug za zgornji rezultat. Če ne drugega je z določenimi psihološkimi prijemi poskrbela, da nas je večina državljanov upoštevala ukrepe za zajezitev epidemije, ki so za dva meseca spremenili naš način življenja – da smo se povečini zadrževali doma, z razkuženimi rokami in maskami hodili le po najnujnejših opravkih, da nismo veseljačili in množično prehajali občinskih meja. A je politika med državljani v tem času vseeno pustila grenak priokus. Trenutno imamo verjetno najbolj polariziran politični prostor med državami EU.

Poleg borb z zajezitvijo epidemije COVID-19 in njenih gospodarskih posledic, ki sta zaznamovali prva dva meseca nove vlade, se je v tem času zgodilo tudi kar nekaj stvari, ki so med državljani sprožile razburjenje. Vprašljivi posli s posredniki zaščitne in zdravstvene opreme, menjave glavnih vodstvenih kadrov na čelu represivnih organov, depeše mednarodnim institucijam, neomikano komuniciranje političnih funkcionarjev, napoved vojne medijem s strani predsednika vlade in rahljanje okoljevarstvenih standardov, zaradi česar se zna zgoditi, da bo naša prelepa zelena Republika Slovenija kmalu postala precej bolj siva in smrdljiva. Kljub aferam in množičnim protestom pa koalicija, zbrana okoli Janše, ostaja relativno stabilna.

Janša je namreč v času korona krize, ko so »lamestream« mediji nabijali Tonina zaradi rihtanja zaščitne opreme in Počivalška za rihtanje zdravstvene, oba partnerja zaščitil in jima medijsko pokril hrbet. S tem je ubral drugačen pristop pri vodenju koalicije, kot so ga uprabljali levi voditelji v preteklosti, ko so si koalicijski partnerji drug drugemu metali polena pod noge in v javnosti pogosto obračunavali med sabo. Verjetno lahko to pripišemo konkurenčnemu boju levih strank za volivce istega bazena, ki so bolj volatilni od desnih in pogosto menjavajo svoje volilne izbire, med tem ko partnerji v trenutni, desni koaliciji, ne tekmujejo v nagovarjaju istih volivcev. Zato je vsem trenutnim koalicijskim partnerjem v interesu, še najbolj pa SDS, delovati složno in strateško nagovarjati svoje baze.

S tem, ko je Janša medijsko zaščitil »namočene« člane koalicije, je utrdil zaupanje med soodvisnimi koalicijskimi partnerji. To je storil preko dveh platform. Primarno preko novega režimskega medija Nova24TV, ki je zadolžena predvsem za ustvarjanje javnega mnenja med desnimi volivci in slikanja alternativne realnosti. Tako alternativne, da če bi nekdo vsakodnevno spremljal omenjeni portal in zgodbe primerjal s poročanjem katerega od »lamestream« medijev, bi dejansko dobil občutek, da živimo v dveh različnih republikah.

Uspešnost tega režimskega medija temelji na konstruiranem prepričanju dela državljanov, da je vse, kar poročajo konkurenčni »lamestream« mediji, politično motivirana laž. Temelječ na tem narativu je medij desne avantgarde diskreditiral praktično vse, ki so si v javnosti upali nastopiti proti kateremu od koalicijskih partnerjev. Čeprav mediji niso pristojni, da bi političnega funkcionarja formalno oprali krivde – za to so v demokratičnih državah pristojna sodišča – pa medijsko poročanje Nova24TV z ustvarjanjem alternativnih narativov predstavlja nekakšno psihološko podporo vpletenim v domnevne nepravilnosti, hkrati pa izvaja psihološko nasilje nad tistimi, ki si drznejo na domnevne nepravilnosti opozoriti.

Drugo medijsko platformo, ki je v tem kontekstu relevantna, predstavlja Twitter. Slednji v Sloveniji zaradi nizkega števila (po večini politično prepričanih) uporabnikov ni toliko pomemben pri ustvarjanju javnega mnenja, ampak predstavlja bolj merjenje retoričnih mišic in zbiranje všečkov raznoraznih političnih person. Všečki pod objavami na Twitterju pa uporabnikom ne prinašajo denarja, tako kot Instagram vplivnežem, ampak bolj psihološko podporo v smislu, da njihove besede in razmišljanja pristanejo na odobravanje večjega števila ljudi oz. profilov, s tem pa jim okrepicprepričanje v lasten prav. SDS ima najboljše organizirano Twitter vojsko v državi, ki je postala po oblikovanju desne vlade zadolžena tudi za podporo in zaščito vidnih posameznikov iz vrst koalicijskih partnerjev, predvsem z doniranjem všečkov, ki objavam dajejo nekakšno simbolno moč. Če so leve koalicije zaznamovala medsebojna »prcanja«, pa Janša svojim koalicijskim partnerjem tako kaže, da so pri njemu v varnem pristanu. A do kdaj še?

Kot je rekel sam premier: dobili so prvi bitko, vojne pa še ne. Tako kot vsaka vojaška bitka – tako si svoje trenutno delovanje interpretira oblast – pusti vojakom večje ali manjše travme ter psihološko izčrpanost. Zato se poraja vprašanje, ali ima trenutna sestava koalicije, v kateri so se začela kazati prva trenja in napetosti, dovolj moči za spopad z naslednjo bitko v vojni za Republiko Slovenijo, ki bo še zahtevnejša od obvladovanja prvega vala epidemije COVID-19? Vlado Republike Slovenije, kakor vlade večine ostalih držav, čakata v naslednjih mesecih dva velika izziva – ekonomski in politični.

Prvi izziv je spopad z gospodarsko recesijo in socialno bombo v obliki izbruha brezposelnosti. Optimistične napovedi Mednarodnega denarnega sklada predvidevajo, da bo po hudem padcu ekonomske aktivnosti v letošnjem letu svetovno gospodarstvo – ob uspešni preprečitvi vnovične epidemije COVID-19 in ustrezni javnopolitični podpori – doživelo 5,8 % rast v letu 2021. Toda rast svetovnega BDP ne bo enakomerno porazdeljena med gospodarstva vseh držav. Val ekonomskega okrevanja bodo najbolje zagnale inovativne države, ki bodo uspele transformirati svoja gospodarstva v trajnostno in pametno industrijo 4.0.

Še preden pa bomo – če sploh – uspeli transformirati naše gospodarstvo, kar je v veliki meri odvisno od javnopolitičnih programov vlade, pa tudi od psihološkega stanja vseh njenih državljanov, bo oblast soočena z reševanjem še bolj akutnega problema – vala brezposelnosti in posledičnega nezadovoljstva med državljani. Od negotovosti in politične polarizacije razdražene državljane, od katerih naj bi jih v jeseni bilo 120.000 brezposelnih, bo v primeru slabe transformacije gospodarstva in reševanja brezposlenosti težko prepričati, da so za stanje v državi kriv Šarec, Kučan in »lamestream« mediji. Se bo desna vlada odzvala na enak način, kot se odziva sedaj?

Drugi velik izziv je tako političen. Ugledni akademiki v mednarodni javnosti so meseca marca opozarjali, da bodo po korona krizi najtežje okrevale močno politično polarizirane družbe. Politična polarizacija negativno vpliva na psihološko zdravje članov družbe, torej na dejavnik, ki je eden najpomembnejših pri preprečevanju, da ekonomska recesija postane depresija. V kolikor bo ekonomski šok, ki se nam obeta, ob toksični politični kulturi preveliko breme za družbo, bo najprej sledil psihološki kolaps, nato pa še ulica kot legitimen način izražanja političnih zahtev državljanov. Največji politični izziv te koalicije je tako ta, da v takšnem primeru psihoza največje vladne stranke ne bo rezultirala v eroziji demokratičnih standardov, sicer bo Slovenija res postala podobna neki drugi republiki.