Kam z begunci?

Nekaj tednov nazaj sem obiskal Dobovo, tisto obmejno vas, kjer je v času navala leta 2015 desettisoče beguncev prečkalo mejo med Slovenijo in Hrvaško. Prijateljičina družina, pri kateri sem bival, ima poleg hiše v lasti tudi njivo, ki seže do hrvaške meje in na katero sva s prijateljico šla ob padcu mraka poležavat. Na odprtem sva si postlala z deko in čez približno pol ure so najino debato prekinili zvoki korakov, v smer meje oddaljeni 30 metrov. “Kaj, če so lovci?” je tišino prekinila prijateljica. Ne lovci! Lahko bi naju zmenjali za divjad in ponesreči bi kasirala metek v čelo. “Mogoče so begunci”, sem skušal preusmeriti pozornost na bolj ugoden scenarij.

Če so begunci, bova kričala: “Marijuana!”, se odločiva, saj ima ta rastlina povsod po svetu prijatelje. Po nekaj napetih trenutkih, kjer vsak tabor čaka na prvi korak nasprotnega, naju nenadoma obsije svetloba žarometa. “Stoj!”, slišiva kričati silhueti v galopu. “Dober večer!” kličeva nazaj z namenom, da se narodnostno identificirama. Ko sta naju obstopila vojak in policaj, smo so vsi oddahnili. organa pregona celo tako, da ju sploh ni zanimal prepovedan zvitek tobaka v moji roki. Povedala sta nama, da redno prestregajo ilegalne nočne prestopnike meje, da imajo nočne patrulje, delajo v parih in da nadzorujejo mejo s Hrvaško z infrardečimi kamerami. Počutil sem se olajšanega in varnega. Z organi pregona smo si zaželeli lahko noč in ko sta odšla nazaj na patruljo, sem opazil, kako vznemirjena je prijateljica. Srečanje z organi pregona jo je zelo prestrašilo.

STRAH PRED BEGUNCI

Strah je močno čustvo in eden glavnih motivatorjev človeškega vedênja. Je tudi sila, ki vpliva na našo percepcijo realnosti, saj so čustva so tista, ki vežejo informacije iz okolja v kognitivne sheme. Pod vplivom dolgotrajnega občutenja strahu se nam lahko svet zdi bolj ogrožujoč, kakor pa je v resnici, razvijemo lahko celo paranojo in blodnje, ki pa v dobi lažnih digitalnih novic sploh niso več takšna redkost. Vsesplošen strah pred begunci je v veliki meri posledica skrbno načrtovane politične propagande, ki ni omejena samo na Slovenijo. Gre za del političnega teatra, ki govori o umorih, posilstvih in drugih napadih beguncev oz. migrantov. Govori o vlamlanju v hiše, nadlegovanju vaščanov in ugrabljanju otrok, na sistemski ravni pa straši z islamizacijo zahodne družbe, uvedbo šeriatskega prava in izkoriščanjem našega davkoplačevalskega denarja s strani malignih prišlekov, ki so povrh vsega še okuženi s smrtonosnimi boleznimi. Lažne novice so na digitalnih medijih učinkovite, ker ob krajšem razponu pozornosti in poplavi informacij le-te vedno bolj intuitivno sprejemamo in procesiramo. Vse te informacije, lažne ali resnične, reproducirajo in krepijo zavest o obstoju problema ter okvirjajo njegovo percpecijo, s tem pa vplivajo tudi na pravila demokracije.

Dokazano je, da ljudje pod vplivom strahu pristajamo na stvari, na katere sicer v normalnih okoliščinah ne bi, tudi na avtoritarne voditelje s socialnacionalistično retoriko. Strah pred begunci se je v mnogih evropskih državah pretopil v volilne glasove in v njih so zavladale radikalno desne stranke. Četudi so ti rezultati posledica iracionalnega strahu, pa predstavljajo legitimno demokratično voljo, zaradi katere je potrebno ta problem rešiti. Begunci in migranti so že leta javna, medijska in politična agenda, ki potrebuje epilog, pa ne zgolj zato, da bodo naši prestrašeni sodržavljani lahko končno mirno zadihali ampak tudi zaradi tega, da odpravimo gorivo desnega populizma. Katere so torej možne rešitve?

ODPRTA VRATA

Del strahu in populističnega bumeranga je liberalni politični razred zakuhal sam. Ob velikem navalu beguncev pred tremi leti politične institucije niso oddelale svojega dela, še posebej Evropska unija, ki jo je marsikateri evropski državljan takrat videl kot institucijo, ki je bila med drugim ustanovljena prav za reševanje takšnih vrst problemov. Državljani niso imeli občutka, da imajo politične elite stvari pod nadzorom, zato je zaupanje v politične institucije padlo. K radikalizaciji konzervativnega dela družbe pa je pripomogla tudi retorika levega političnega pola o popolnem odprtju meje, zaradi česar se je desnici popolnoma zmešalo. Rešitev odprtih vrat zaradi svoje radikalnosti ne pride v poštev in bi morala izginit iz javnega političnega diskurza, kjer je zmožna obstajat zgolj kot provokacija. Vsaka nacionalna država zase tudi ni sposobna sistemsko rešiti problema, sodelovanje v sklopu institucij EU pa ni rezultiralo v nadzoru situacije leta 2015 in sistemskih ter trajnostnih rešitev za probleme priseljevanja v prihodnosti. Evropska politična elita je nekaj časa skušala ignorirati probleme, ki so vreli pri državljanih, prejšnji vikend pa so stekli postopki ad hoc sodelovanja nacionalnih držav za rešitev begunskega vprašanja mimo institucij EU, kar bi lahko za slednjo bilo tudi usodno.

EVROPSKO SPOPADANJE Z BEGUNSKIM PROBLEMOM

Nizozemsko, Slovaško, Malteško in Estonsko predsedovanje Svetu EU niso prinesla tranjnostne rešitve begunskega in migrantskega vprašanja za EU. Tudi Bolgarsko ne obeta večjega uspeha, saj trenutno stališče Sveta EU temelji predsvem na izvrševanju Dublinske uredbe, ki pa ji konzervativne vlade držav članic nasprotujejo. Ena imed teh je tudi Avstrija, ki predsedovanje Sveta prevzema 1. julija in ji bo evropska rešitev problema zagotovo v interesu. Medtem sta zaradi zunanjih in notranjih političnih pritiskov tudi Macron in Merklova pripravila svoj predlog rešitve, ki govori o begunskih centrih izven Evrope, predvsem v Severni Afriki, kamor EU sicer že več let vlaga milijarde evrov za razvoj tamkajšnjih držav. Tej napovedi je sledil neformalni vrh nekaterih evropskih držav, namenjen reševanju begunskega in migrantskega vprašanja preko bilateralnih in multilateralnih pogodb, čeprav formalnega dogovora niso sprejeli. Meddržavno reševanje tega problema se dogaja vzporedno z najavo 9 držav članic EU, na čelu s Francijo, o podpisu sporazuma o ustanovitvi skupnih vojaških sil za hitro posredovanje. Evroskeptiki so očitno v tej igri zmagali, saj vsako tovrstno reševanje skupnih evropskih problemov načenja kredibilnost in relevantnost EU. Dobra stran zgodbe je, da bo pri teh istih vladah, ki so na podlagi nerešavanja problema institucijam EU očitali nekompetentnost in s tem krepili všečnost na domačem političnem parketu, več interesa, da se doseže kak zavezujoč dogovor. Eno alternativo v obliki osnutka skupne izjave sicer predstavlja predlog Evropskega sveta, ki ga bodo obravnavali danes. Osnutek sporazuma predvideva poostritev nadzora na zunanjih meja EU, še posebej na mediteranski poti iz Libije, ki se konča na italijanskih obalah. Državam na zunanjih mejah in drugod bi namenili dodatna sredstva iz evropskega proračuna, tako za zajezitev migracij kot za vodenje azilnih postopkov. Osnutek prav tako predvideva okrepljeno vojaško sodelovanje držav članic, ob zavedanju, da ZDA niso več zanesljiv zaveznik.

Evropska strategija, ki se izrisuje skozi vse formalne in neformalne pogovore, je torej sledeča: potrebno je omejiti priseljevanje iz Afrike in Bližnjega Vzhoda, osredotočiti nacionalne kapacitete na integracijo beguncev in azilantov, ter povečanje obsega humanitarne pomoči za države, iz katerih izvirajo begunci in migranti. 35 milijard EUR je v novem proračunu EU zagotovljenih za varovanje in nadzor evropskih meja, kar je 22 več kakor v prejšnjem. Proračun, za katerega Evropski parlament grozi, da ga ne bo potrdil, če se bodo sredstva namenila begunskim taborom v Afriki. V vsakem primeru je potrebno vzpostaviti trajnosten sistem za reguliranje priseljevanja, sploh če upoštevamo, da naj bi podnebne spremembe v naslednjih desetletjih ustvarile blizu milijarde ekoloških beguncev po vsem svetu.

Strah pred begunci obstaja, pa če je utemeljen ali ne. Ob tem le ne smemo pozabiti, da je umetno ustvarjen strah v družbi ponavadi namenjen preusmerjanju pozornosti od pravih groženj.