Vrata percepcije

V ZDA že nekaj časa divja kulturna in politična vojna. Ameriški elektorat je bolj kot pri vprašanjih ekonomije razdeljen pri kulturnih vprašanjih, politični boj, tudi v državah izven ZDA, pa postaja vse bolj psihološki. V zadnjih dveh letih, od izvolitve Trumpa dalje, se kaže zanimiv trend. Odkar pri Gallup merijo zaupanje v predsednika države, je dinamika zaupanja takšna, da se ob povečanju zaupanja zmanjša nezaupanje in obratno. V letu 2017, prvem letu Trumpovega predsedovanja, se je prvič zgodilo, da sta se pri vprašanju zaupanja v predsednika okrepili tako kategorija skrajnega zaupanja kot skrajnega nezaupanja, kar kaže na močno polarizacijo družbe v ZDA (slika 1).

Slika 1: Zaupanje v institucijo predsednika ZDA. Vir: Gallup.

Najbolj vroč politični dogodek tega leta bodo v ZDA zagotovo volitve v Kongres in Senat. Rezultati javnomnenjske raziskave, ki so bili objavljeni prejšnji teden, kažejo zanimivo primerjavo med psihičnim stanjem članov Demokratske in Republikanske stranke. Kot lahko vidimo iz slike 2, je med člani demokratov več takšnih, ki se počutijo zaskrbljene, frustrirane, jezne, nemočne, depresivne in zmedene. Na drugi strani so republikanci bolj optimistični, samozavestni, ponosni in srečni. Vpliv psihičnega stanja na volilno vedênje posameznikov je znanstveno dokazan, za demokracijo pa je skrb vzbujajoče dejstvo, da je vedno več volivcev dovzetnih za kratkoročne učinke volilnih kampanj. Vprašanje, ki se postavlja je, kateri procesi so privedli do opisanega stanja polarizacije in slabega psihološkega stanja Demokratov?

Slika 2: Primerjava psihološkega stanja članov Demokratske in Republikanske stranke. Vir: Morning Consult.

KONSTRUKCIJA REALNOSTI

Percepcija realnosti nastane kot produkt opazovanja, ki jo konstruira naš kognitivni aparat. Vsaka informacija dobi vrednost takrat, kadar se v možganih pretvori v znanje – najvišji kognitivni rezultat pri ljudeh – ki nam omogoča razumeti naše okolje, se mu prilagoditi in nanj vplivati. Znanje je opredeljeno kot spomin o atributih objektov in konceptov ter njihovi medsebojni povezavi. Obstajata dva različna, vendar komplementarna modela kognitivnega delovanja, ki osmišljata in gradita realnost. Logično-znanstveni oz. paradigmatični model s svojim matematično sestavljenim logičnim okvirjem dokazuje svojo resničnost, medtem ko se namišljena zgodba trudi ustvarjati videz resničnosti. Paradigmatska intuicija je sposobnost neformalne verifikacije trditve, še preden je ta formalno potrjena ali ovržena. Če človek intuitivno čuti, da je neka trditev pravilna, le-ta postane prepričanje.

Naš kognitivni sistem je ob rojstvu “prazen”, nato pa se progresivno razvija tako, da se novi kognitivni elementi dodajajo prejšnjim in se z njimi integrirajo. Ideje pshilogi dojemajo kot vozlišča v široki mreži, imenovani asociativni spomin, v kateri je vsaka ideja povezana z drugimi. Koherentni asociativni vzorec nastane tako, da beseda prikliče spomine, spomini prikličejo čustva, čustva pa prikličejo določene telesne odzive. Prav tako aktivirana ideja ne zgolj prikliče novih, temveč aktivira niz vedno novih in medsebojno povezanih idej, vse skupaj pa poteka pod pragom našega zavedanja. Intuitivni kognitivni sistem koherentni asociativni vzorec obravnava kot prikaz resničnosti, kar stori tako, da ideje poveže v zgodbo, ki ima svoje vzroke in posledice, tej zgodbi pripiše verjetnost blage do zmerne nevarnosti in ustvari kontekst za prihodnost.

Vsak človek razpolaga z omejeno količino pozornosti, njeno stalno vzdrževanje pa zahteva določeno mero mentalnega naprezanja. 1/250000 informacij, ki jih v danem trenutku zaznavajo naši senzorični organi, prebije prag človekove zavesti. Vse ostale informacije se skladiščijo v podzavestnem spominu. Takšnih informacij se je zelo težko znebiti iz svoje domišljije, sploh, kadar njihovega vdora v naš spomin nismo registrirali. Intuitivni volivci v delovni spomin lažje prikličejo informacije, ki so bile bolj izpostavljene njihovi pozornosti, vzroki za kognitivno lahkoto so ponovljena izkušnja, jasen prikaz, pripravljena ideja in dobro razpoloženje. Našteti dejavniki vodijo v občutek poznanosti, občutek resničnosti, dober občutek in občutek nenapornosti. Propaganda pomeni spreminjanje stališč, vdor neke ideje v glavo volivca, ki ob pravih prijemih pomeni nastanek novega znanja v glavi nič hudega slutečih državljanov. Raziskave so pokazale, da če smo dalj časa izpostavljeni podobnim sporočilom oziroma podobnim situacijam, potem težimo k takšnim stališčem, ki so skladna z našimi odzivi na ta sporočila oz. situacije. Ponavljanje je zanesljiv način, kako ljudi pripraviti do tega, da bodo začeli verjeti v nekaj neresničnega, kajti tistega, kar nam je poznano, ni tako lahko ločiti od resnice.

IDEOLOŠKO KONDICIONIRANJE

Če se politika v marketinškem smislu ukvarja s preferencami, ki so se izoblikovale že drugje, pa je bistvo propagande prav oblikovanje teh preferenc, in sicer prek razdelave kolektivne identitete. Dejansko se politika usmerja prej k modifikaciji potreb, ki jih imajo posamezniki za osrednje, kot pa k njihovem zadovoljevanju. Ena izmed propagandnih tehnik je psihološka priprava, ki je nekakšna trivialna manipulacija konteksta, ki naj bi sprožila kompleksen in koherenten niz miselnih dogodkov, imenovan asociativna aktivacija oz. aktivacija razširjanja, kjer je vsak element povezan z ostalimi, ki se ob priklicu hkrati medsebojno krepijo. Zaradi našega intuitivnega sprejemanja in procesiranja informacij na digitalnih omrežjih je politična propaganda dobila učinkovito platformo za izvajanje političnega boja. S širjenjem lažnih novic propaganda ustvarja lažno realnost, ki skuša ustvariti specifičen kontekst volilne izbire, namenjen povečanju privlačnosti neke ideologije oz. volilne izbire. Na digitalnih družbenih omrežjih imamo kratek časovni razpon pozornosti in pogosto vidimo le oglase člankov in podobnih objav, ki so namenjeni asociiranju vizualne slike o nekem pojavu (npr. begunci) z določenim čustvom. Ta asociacija ostane shranjena v našem spominu in večkrat, ko smo tej informaciji izpostavljeni, bolj ji verjamemo.

Lažna realnost lahko vpliva tudi na spremembo ideologije, sploh, kadar imamo občutek grožnje našim temeljnim človeškim potrebam. Ideologije so sistemi skupinskih prepričanj, namenjeni promociji interesov članov teh skupin in usmerjanju njihovih družbenih ter političnih praks. Ideologije definirajo splošno koherenco različnih stališč, ki so bolj specifična. Da lahko ideologija služi svojemu namenu, se mora skladati z mnenji in izkušnjami posameznih članov družbenih skupin. Specifika mnenj in izkušenj kot subjektivnih kognitivnih predstav je ta, da se neprekinjeno ustvarjajo in spreminjajo ter tako tvorijo fluidna osebna mnenja. Specifika ideologij je, da so naučene prek osebnih izkušenj, in sicer inkrementalno s pripadnostjo in udeležbo v družbenih skupinah, generalizirane pa so kot deljena stališča o relevantnih družbenih in političnih temah. Ključni dejavniki politične kognicije so deljeno družbeno znanje, politična prepričanja in specifični modelirano znanje o konkretnih političnih dogodkih. Z digitalnimi družbenimi omrežji pa je vzniknil tudi nov način političnega komuniciranje, ki za ustvarjanje družbenih delitev uporablja diskurz verbalnega delikta in kršenja družbenih norm.

TROLANJE IN POLARIZACIJA

Tipična in najbolj generalna lastnost političnega diskurza je polarizacijska narava, ki loči med (dobrimi) Nami in (slabimi) Drugimi. Situacijo, v kateri so družbene skupine v konfliktnem razmerju boja za materialni in simbolni dobiček, Bourdieu opredeljuje kot simbolni boj. Proces simbolnega boja se začne z vpeljavo kritike nediskutabilnih tem na polje diskurza, kar prisili dominantne akterje, da proizvedejo defenzivni diskurz ortodoksije. Ta je vezan na legitimizacijo doxe, torej oblike mišljenja, ki ohranja obstoječa pravila v družbi ter s tem zagotavlja reprodukcijo družbene hierarhije. Čeprav imajo v boj vpleteni akterji antagonistične interese, pa običajno tako eni kot drugi s sodelovanjem v njem pomagajo reproducirati igro. Diskurzivno igro simbolnega boja se s pomočjo digitalne tehnologije vrši preko interetnega trolanja.

Trolanje lahko razumemo skozi kriterij (ne)olikanosti, ki se oblikuje skozi skupinske norme legitimnega vedênja, konkretneje skozi t.i. lažno neolikanost, ki predstavlja žaljiv način izvajanja prijateljskega pozdrava ali rituala, in maligno neolikanost, ki pomeni uporabo žaljivih besed v situaciji, ki zahteva njihovo ublažitev. Razlika med maligno neolikanostjo in trolanjem je ta, da je namen maligne neolikanosti znan, medtem ko trol zavzame identiteto iskrene želje po uresničitvi pseudo-namere, medtem ko pravo namero prikrije ali skrije. Ta namera je ustvarjanje konfliktov in disrupcij v določenih situacijah zavoljo lastne zabave ali zavoljo političnih ciljev. Namen trola je povzročitev nekakšnih problemov, škode ali poslabšanja, njihove optimalne žrtve pa so neizkušeni ali ranljivi člani internetnih skupnosti, ki v neko situacijo investirajo osebno zaupanje, čustveno zavezanost in osebne informacije.

Simbolni boj v ZDA poteka med liberalnim multikulturalizmom in politično korektnostjo na eni strani ter konzervativnim etno-nacionalizmom in republikansko tradicijo razumevanja državljanstva na drugi. V tem kontekstu je trolanje namenjeno provociranju pretiranih čustvenih reakcij liberalcev, kar konzervativci dojemajo kot izkaz njihovega slabega karakterja. To v percepciji desnih krepi odpor do liberalcev, s tem pa se krepi tudi njihova politična identiteta. Tako v ZDA kot v drugih državah se kaže, da trenutna praksa odzivanja na internetne trole ni ustrezna. Tudi v Sloveniji je potrebno zgolj odpreti Twitter, da vidimo horde anonimnih profilov, ki objavljajo provokativne vsebine, in prav toliko naivnežev, ki dajejo trolom pozornost in veselje z odzivanjem na provokacije.

KAJ LAHKO NAREDIMO?

Verjetno največji problem liberalcev v boju proti desnemu populizmu je nastopanje iz pozicije moralne večvrednosti. Takšno samopripisovanje večvrednosti (spomnimo se slovenskih kampanj za družinski zakonik), skupaj s forsiranjem mehkega despotizma politične korektnosti, je botrovalo populističnemu uporu desnih volivcev, ki ob zmagah desnih populistov čutijo olajšanje, tako zelo na živce jim gredo sodobni liberalci. V boju zoper desni populizem potrebujemo a) kredibilne vire informacij, preko katerih si lahko ustvarjamo realno sliko dogajanja v svetu; b) zdrave ideološke temelje na levi, ki je v zadnjih 30 letih prestopila na stran neoliberalizma ali pa svoje ideologije ni uspela prilagoditi okoliščinam 21. stoletja; c) ignoriranje trolov zavoljo razorožitve glavnih akterjev simbolnega boja; in d) več empatije do volivcev desnih populistov, ki niso zmešani lunatiki, temveč so žrtve politične propagande, na nek način pa tudi modernega politično-ekonomskega sistema.

VIRI IN LITERATURA:

Brady, H. E. in Johnston R., (ur.). (2006.) Capturing Campaign Effects. Ann Arbor: The University of Michigan Press.

Bruner, J. (1987). Actual Minds, Possible Words. Harvard: Harvard University Press.

Hardaker, C. (2010). Trolling in asynchronous computer­mediated communication: From user discussions to academic definitions. Journal of Politeness Research, 6(2), 215­242.

Lodge, M. in Taber, C. S. (2013). The Rationalizing Voter. Cambridge: Cambridge University Press.

Škerlep, A. (1997). Komunikacija v družbi, družba v komunikaciji : analiza družbenega konteksta komunikacije prek študije Luhmannove in Habermasove teorije družbe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Van Dijk, T. (2015). Ideology. V Mazzoleni, G. The International Encyclopedia of Political Communication. New Jersey: John Wiley & Sons.