Zadnja fešta Trumpovih pobalinov

Včeraj, 6. januarja 2021, je bila na dnevnem redu ameriškega Kongresa seja, na kateri bi se naj oba domova seznanila z rezultatom glasovanja elektorjev in potrdila zmago Bidena na novembrskih predsedniških volitvah. Sejo so prekinili protestniki, ki so za nekaj ur vdrli v poslopje Kapitola. Dogodek ni bil ravno pričakovan, a tudi presenečenje ne, sploh če upoštevamo Trumpovo povolilno retoriko o »ukradenih« volitvah.

Interpretacije dogodkov se razlikujejo glede na perspektivo, iz katere gledamo nanje. Desni protestniki trdijo, da se borijo za obstoj demokracije in judokrščanske civilizacije v ZDA. Na levi primerjajo dogodek z pohodom Mussolinijevih čet na Rim in nacističnim požigom Reichstaga. Obe interpretaciji sta skrajni in ne zajameta pravega bistva.

Bistveno je, da je Trump bil in še vedno je orodje svojih svetovalcev tipa Steve Bannon, ki si zaradi lastnih frustracij želijo videti, da demokratične institucije »pogorijo«. Kaos jih zabava. Pozornost javnosti jim godi. Politično nagajanje ostalim, predvsem liberalnim elitam, jih čustveno hrani.  Trump, ki sveta ne dojema in razume zunaj konteksta lastnih dobičkov in izgub, sodeluje v tej igri, saj mu – poleg užitka ob spremljanju drame, ki jo povzroča že vse od napovedi prve kandidature leta 2015 – trenutno prinaša predvsem zaslužek v obliki prodanih MAGA rekvizitov in donacij podpornikov.

Te podpornike lahko razdelimo v dve skupini. En del predstavljajo polpismeni konzervativci, ki so nasedli grožnjam o radikalni levici, njenem načrtu socialistične revolucije ter zgodbi Trumpa kot žrtve in mučenika »globoke« države. Drugi del predstavljajo nihilisti, troli, provokatorji, ki so se štiri leta naslajali nad kaosom, ki ga je povzročal predsednik Trumpa in so se še zadnjič prišli »pokakat« na demokratične institucije, ki jim tako ali tako ne priznavajo legitimnosti. In ravno ta druga skupina po mojem mnenju najbolje reprezentira bistvo Trumpa, njegove pobalinske politike in včerajšnjih izgredov. To ni bil državni udar – radikalne družbene frakcije so si pripravile še zadnjo fešto, preden zapustijo oblast.

Toda s tem manevrom – za katerega je odgovoren vsaj objektivno, če mu že subjektivne odgovornosti ne želite pripisati – je Trump zapravil ogromno političnega kapitala, predvsem med pristnimi ameriškimi domoljubi, s čimer je zapravil tudi možnost vzpostavitve lastne politične dinastije po zgledu Bushev. V zgodovino se bo “rojeni zmagovalec” Trump tako ironično zapisal kot nekaj, kar si je najmanj želel – kot kisli poraženec.

Vir naslovne fotografije: Reuters