Pa kaj, če ljudje umirajo? Važno je zmagati volitve!

Ko je prijatelj in deklariran levičar Kristjan februarja v svojih videih na družbenih omrežjih opozarjal, da nošenje maske pomaga pri preprečevanju okužbe z novim koronavirusom, ampak jih vlada nima na zalogi in zato pravi, da maske ne pomagajo, nas je večina zgolj skomignila z rameni. Našli so se tudi takšni, ki so se porogljivo nasmehnili navidez še eni izmed mnogih teorij zarot in pretiravanj, ki so vzniknile ob začetku epidemije, ko novega koronavirusa še nismo dovolj poznali in jemali dovolj resno.

Mesec dni kasneje se je izkazalo, da je imel Kristjan prav. Nošenje mask pomaga pri preprečevanju širjenja okužb z novim koronavirusom. Kristjan je spregledal neresnico takratnega predsednika vlade Marjana Šarca, ki je bila zadnji žebljiček v krsto levičarja Kristjana. Po razočaranju nad “izdajstvom naroda” takratnega predsednika vlade je Kristjan postal desničar, na drugi strani pa se je vedno več ljudi začelo upirati nošenju mask in drugim priporočenim ukrepom za zajezitev epidemije.

V Sloveniji smo šli skozi tri faze dogodkov, ki so med državljani sprožili val nezadovoljstva nad ukrepi za zajezitev epidemije in trend njihovega neupoštevanja. Prvi dogodek, kjer se je disciplina držaljanov pri upoštevanju priporočenih ukrepov začela krhati, je bil nezaščiten sprehod predsednika Pahorja in ministra Tonina s prav tako nezaščiteno spremljevalno delegacijo ob južni slovenski meji, medtem ko je bila cela država v karanteni zaradi “smrtonosnega” virusa.

To je bil tudi moment, ko se je desni politični pol – sicer gojišče mnogih populističnih teorij zarot – zresnil glede upoštevanja preventivnih ukrepov in tudi v javnosti začel zagovarjati fizično distanciranje, nošenje mask in uporabo aplikacije #Ostanizdrav. Prav tako bodo desni verjetno podprli cepljenje proti covid-19, če bo to uradna politika vlade, ko bo cepivo na voljo. Vsemu zgoraj naštetemu bi se seveda upirali, če bi na oblasti bili levi.

Druga faza dogodkov so bili kolesarski protesti v Ljubljani, na katerih se vidni predstavniki politične levice niso pojavljali z maskami in upoštevali priporočene fizične razdalje. Res je, da smo maja in junija imeli dobro epidemiološko sliko, ampak so v luči preprečevanja drugega vala epidemije vseeno ravnali neodgovorno, sploh če upoštevamo še vsesplošno zmedeno komuniciranje predstavnikov oblasti in posledično zmedenost državljanov okoli novega koronavirusa.

Pa ne samo na protestih, tudi ob drugih priložnostih se v javnosti niso držali priporočenih ukrepov, kot so se jih denimo njim ideološko sorodni Demokrati v ZDA. Tukaj ni toliko problem trenutni drugi val, ki je najbolj posledica množičnega dopustovanja Slovencev (in drugih tujih državljanov) na hrvaški obali. Problematično je, da so s temi dejanji levi politiki in drugi ustvarjalci javnega mnenja na levici prispevali k legitimizaciji in popularizaciji anti-maskerstva ter neupoštevanja ostalih priporočenih ukrepov med prebivalstvom, kar postaja vedno bolj popularno.

Takšni pogoji na polju javnega mnenja so omogočili tretji pomemben dogodek v tem nizu, in sicer viralne videe in medijske nastope raznoraznih znanih osebnosti, ki so izkoristili zmedo, neznanje in nezadovoljstvo ljudi in začutili poklicanost, da postanejo vplivneži v boju proti ukrepom za zajezitev epidemije. Ti vplivneži skušajo ljudem dopovedati, da je novi koronavirus zarota in da je prav, da ne nosijo mask. Motivacija teh vplivnežev seveda ni skrb za zdravje svojih sodržavljanov, ampak pretežno samopromocija, včasih pa so takšni nastopi tudi del novih strategij v neprestanem političnem boju.

Politično polje se je tako preoblikovalo na način, da je postalo podpiranje ali nasprotovanje ukrepom za zajezitev novega koronavirusa temeljna strategija komuniciranja politikov in političnih strank z državljani, posledično pa se okoli podpiranja ali nasprotovanja ukrepom zgradila tudi nova verzija politične identifikacije državljanov. A primerjalna analiza med državami pokaže, da pri tem ne gre za univerzalno stališče, ki bi temeljilo na globoko usidranih ideoloških razcepih, kjer se ve, da levi so za eno, desni pa za drugo, stališča pa so fiksna ne glede na državo.

V praktično vseh državah potekajo ali so potekali protesti proti ukrepom za zajezitev epidemije novega koronavirusa, ne glede na barvo politične oblasti. Levi so protestirali proti desnim vladam, češ, da s svojimi protikoronskimi ukrepi izvajajo fašizem, v državah z levimi vladami so protestirali desni, češ, da vlada s poseganjem v njihove svoboščine izvaja fašizem. Stališča politikov, pa tudi dela državljanov, glede novega koronavirusa in preventivnih ukrepov tako ne temeljijo na ugotovitvah in priporočilih znanosti in stroke, temveč se oblikovana na podlagi strateških političnih ciljev. Gre se za eno drugo ideologijo: ideologijo zmagovanja!

V družbi, ki je postala obsedena z zmagovanjem, je tudi politično vladanje prilagojeno enemu glavnemu cilju – obdržati/pridobiti oblast na vse možne načine, zmagati naslednjo volilno kampanjo, kadarkoli že ta bo. Izkoristiti je potrebno vsako priložnost za mikro zmago, za napade nasprotnikov, za izboljšanje možnosti za zmago na predčasnih volitvah, ki vedno čakajo takoj za prvim vogalom. Ampak zmage imajo lahko včasih tudi visoko ceno.

Malo je ljudi, ki so z zmagovanjem obsedeni toliko, kot Donald Trump. Toda ZDA ima obratno situacijo kot večina držav v Evropi – tam je oblast že od začetka bolj ali manj brezbrižna do grožnje virusa, nošenja mask in upoštevanja ostalih preventivnih ukrepov, zaradi česar je liberalna opozicija postala glasen zagovornik vseh preventivnih ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa, s konsistentnim nošenjem mask in fizičnim distanciranjem v javnosti pa k temu spudbujajo tudi svoje podpornike.

Predsednik Trump je na drugi strani več mesecev trdil, da novi koronavirus ni resna zdravstvena grožnja, da bo kmalu izginil, da je nošenje mask za šibke. Prav tako sam ni nosil maske in se ni držal fizičnega distanciranja, to pa velja tudi za udeležence njegovih predvolilnih shodov, ki jih je Trumpova kampanja organizirala mimo varnostnih standardov kljub zavedanju zdravstvene grožnje. Trumpa bo, med drugim, ravno slab odziv na epidemijo novega koronavirusa stal zmage na teh volitvah, njegova predvolilna strategija pa ga je skoraj stala tudi življenja.

Trump in nekateri člani njegove ožje ekipe so, razumljivo, zboleli za novo koronavirusno boleznijo. Umrl verjetno ne bo nihče iz Trumpovega kroga, saj imajo dostop do najboljše zdravstvene oskrbe na svetu. To pa ne velja za vse Trumpove podpornike, ki so se, zavedeni glede grožnje novega koronavirusa, okužili na Trumpovih zborovanjih in okužbo razširili dalje – ti ljudje nimajo nujno dostopa do najboljših zdravstvenih storitev ali pa so zanje enormno drage.

Tako ne čudi, da imajo v ZDA več kot 7 milijonov okuženih z novim koronavirusom in več kot 200.000 žrtev nove koronavirusne bolezni. Znanstveniki so izračunali, da bi bilo število mrtvih v ZDA več kot polovico manjše, če bi predsednik Trump pravi čas razglasil epidemijo in pozval k nošenju mask ter spoštovanju ostalih ukrepov. Takšen odziv bi bil odgovoren, ne pa nujno tudi strateški za njegovo zmago na volitvah. Najbolj žalosten del te zgodbe pa je, da volilna kampanja, ki je prispevala k smrti več kot 100.000 Američanov, niti ne bo uspešna. Ampak zdaj je, kar je, nikoli pa ni prepozno, da se iz te izkušnje kaj naučimo in pri sebi kaj spremenimo.