Remont družbenega in političnega sistema v ZDA

Z zaprisego Bidena kot 46. predsednika ZDA se je končala ena izmed najbolj bizarnih političnih epizod v ameriški zgodovini, toda problemi in delitve v ameriški družbi ostajajo tudi po slovesu Donalda Trumpa. Ali se bo Američanom uspelo pobrati – ekonomsko, kulturno in psihološko – je v veliki meri odvisno od tega, ali se bodo Demokrati kot vodilna stranka na ameriškem levem polu uspeli izumiti na novo in ali bodo njihovemu zgledu sledili tudi Republikanci in nenazadnje državljani.

Obe veliki politični stranki v ZDA sta na razpotju. V Demokratski stranki je vedno močnejše gibanje, ki jo vleče v levo, Republikanska stranka pa je še vedno ujetnica Trumpa in njegovega desno-populističnega gibanja. Poleg notranjih pritiskov v obeh strankah k preobrazbi težijo tudi demografske spremembe v ZDA in tehnološki izumi, ki povzročajo vznik novih subjektivitet, načinov življenja, političnih ideologij in civilizacijskih izzivov.

Eden izmed ključnih dejavnikov, ki bo vplival na prihodnjo usmeritev Republikanske stranke in razvoja ameriške družbe, je v tem trenutku usoda Trumpove ustavne obtožbe v Senatu. S pozivanjem svojih privržencev k vdoru v Kapitol med sejo Kongresa je Trump po ameriški zakonodaji zagrešil visoko izdajo (high treason), čeprav so mnogi še vedno mnenja, da je šlo (tudi) za poskus državnega udara, torej poskus nasilnega prevzema oblasti. Vsekakor je bilo to dejanje nedomoljubno, Trump pa je z njim izgubil veliko političnega kapitala.

Na potezi so sedaj republikanci v Senatu na čelu z vodjo Mitchom McConnelom. Mnogim izvoljenim republikanskim politikom predstavljajo Trumpovi podporniki temeljno volilno bazo, zaradi česar nočejo tvegati izgube podpore na naslednjih volitvah in se iz oportunističnih razlogov zato (še) niso distancirali od Trumpa ali glasovali v podporo ustavni obtožbi v Predstavniškem domu Kongresa. Odločanje politikov namreč temelji primarno na logiki permanentne volilne kampanje, kjer se vsaka odločitev presoja glede na vpliv na podporo v javnem mnenju in možnosti za ponovno izvolitev na naslednjih volitvah.

Državotvorna, da ne rečem požrtvovalna, poteza Republikanske stranke bi v tem trenutku bila obsodba Trumpa v Senatu, s čimer bi mu preprečili možnost ponovne kandidature za funkcijo predsednika ZDA čez 4 leta. Da bi politično preživeli bi ob tem morali volilnemu telesu ponuditi dostojnega naslednika, junaka na konzervativni programski platformi, in bazo na terenu – ob podpori konzervativnih medijev – prepričati v novo, bolj zdravo pot. V nasprotnem primeru, se pravi da Republikanska stranka postane platforma za trumpizem, potem je verjetno konec z ZDA, kot jih poznamo.

Stabilna ni niti prihodnost Demokratske stranke. Trump bi moral biti lekcija predvsem za Demokrate, je dejal Žižek po njegovi zmagi leta 2016. Visoko mobilizacijo volivcev v podporo Trumpu gre namreč razumeti predvsem kot upor državljanov zoper »gnil« liberalizem in washingtonske politične elite, katerih praksa se je preveč oddaljila od idealov, ki naj bi jih zastopali. Oboje je leta 2016 predobro poosebljala Hillary Clinton. Pred zmago Trumpa je bil že politični vzpon Bernarda Sandersa signal, da tako ne gre več naprej, da liberalni režim potrebuje korekcijo – bodisi v levo, bodisi v desno. Ameriški volivci so izbrali desno, v čimer je Žižek videl priložnost in nujnost za transformacijo političnih sil na levem polu. Pa jim je to uspelo?

Ne najbolj. Vsaj sodeč po zadnjih štirih letih, v katerih so prispevali levji delež k polarizaciji družbe. Toksičnost javnega diskurza in odnosov med družbenimi skupinami je namreč povzročila kombinacija Trumpove retorike in – kar je ključno – odzivanja javnosti na njegove provokacije. Ravno izkoriščanje tega, kar mu je med drugim pomagalo na oblast – da Trumpovi nasprotniki niso znali brzdati svojih strasti, predvsem histeričnega izražanja jeze in sovraštva do njega – je Trumpu kot predsedniku še najbolj konsistentno uspevalo.

V prvi vrsti je pri Trumpovi retoriki šlo za izkoriščanje poslovne in poročevalske logike tradicionalnih (liberalnih) medijev, ki so vseskozi nasedali Trumpovemu trolanju in ga v lovu za rejtingi vzvišeno prikazovali kot človeka s slabim karakterjem. Povzemali so njegove izjave, češ »poglejte, kaj si je Predsednik spet privoščil«, s tem pa so mu ne le pomagali širiti in krepiti njegovih političnih sporočil, ampak so mu tudi olajšali igranje žrtve »pokvarjenih in lažnivih medijev«.

Enako taktiko je pri spopadanju s Trumpovimi psihološkimi prijemi iz učbenikov KGB uporabljala njegova politična opozicija. Neutrudno so prepričevali, da je Trump slab človek, pri tem pa večkrat povozili lastne politične ideale strpnosti, civiliziranosti in solidarnosti. Prav tako se mnogi niso znali upreti potrebi po javnem izražanju ogorčenja na družbenih omrežjih, celo tekmovanja v tem, kdo bo Trumpove besede in dejanja bolj obsodil, saj je to na nek način postala oblika akumulacije ugleda znotraj liberalnih in levih skupnosti.

Pri tem so dopustili, da jih je Trump – kralj internetnih desničarskih trolov – zvlekel na svoj neciviliziran nivo diskurza, ki so ga sami ostro obsojali, pri čemer so pri obračunavanju z drugače mislečimi licemersko uporabljali žaljiv in nasilen diskurz ter s tem prispevali k polarizaciji – delitvi na naše in vaše – ter posledični radikalizaciji družbe. Namesto, da bi se vedli odgovorno in strateško, so štiri leta vedno znova ponavljali, kaj vse je s Trumpom narobe – kot, da tega nebi vsi že vedeli. Kot da enostavno ne bi znali preseči vsiljenega vzorca “naši proti vašim”.

Trump je cirkus javnega izražanja ogorčenosti in sprovociranega izražanja sovraštva svojih nasprotnikov spretno izkoriščal, da jim je vsa ta leta zbijal kredibilnost ter od njih odvračal neopredeljene volivce z argumentom, da so levičarji nori in podivjani, skratka radikalni. Kljub vsej tej negativni kampanji in po vsem skupaj, kar si je Trump privoščil kot predsednik ZDA, ga je vseeno volilo 75 milijonov državljanov ZDA, ki jim je bil boljša alternativa kot Demokrati. V tem kontekstu se mnogi liberalci niso kaj dosti naučili, saj bi Trump verjetno še enkrat zmagal volitve, če se mu ne bi zgodila epidemija covid-19.

Sedaj bodo Demokrati z Bidenom na čelu imeli štiri leta priložnosti, da se dokažejo, a pred njimi je težka naloga. Vsesplošno nezaupanje državljanov v politične institucije, znanost in tradicionalne medije je visoko. Ob hkratni poplavi lažnih novic na spletu je to privedlo do visoke strukturne razglašenosti članov ameriške družbe, ki živijo v različnih realnostih in niso več sposobni racionalno komunicirati med seboj. Bo Bidenu in Demokratom uspelo?

Začetek je obetaven z vidika, da bo Biden z javnostmi komuniciral bolj dostojanstveno od svojega predhodnika, kar je dobro za kolektivno psiho naroda. Obetavna je tudi smer javnih politik nove administracije, ki jo je Biden nakazal s podpisanimi izvršnimi ukazi. Z njimi je ZDA med drugim ponovno priključil k nekaterim mednarodnim institucijam in pogodbam ter napovedal bolj konstruktivno sodelovanje ZDA v mednarodni areni, predvsem z Evropo.

Javno mnenje v ZDA je izrazito nenaklonjeno novim vojnam po svetu, zaradi česar lahko pričakujemo, da bo Biden v tem pogledu enako miroljuben predsednik, kot je bil njegov predhodnik. Neznanka pa zaenkrat ostaja, kako se bodo Američani znašli na mednarodnem političnem polju, kjer so se vzpostavila na razmerja moči med igralci, med tem ko so se ZDA (velja tudi za EU) ukvarjale same s seboj.

Največji izziv za ZDA je kratkoročno seveda premagati epidemijo covid-19 in omiliti njene gospodarske in socialne posledice. Ob tem si lahko Američani spremembe obetajo še na področju davkov, zdravstva in šolstva, predvsem takšne, ki bodo zasledovale zmanjševanje razlik med različnimi družbenimi skupinami. Prav tako se jim (in nam) obeta večja regulacija interneta in osebnih podatkov ob hkratni digitalizaciji družbe in vedno večjemu sobivanju z umetno inteligenco.

Žal je to svet, v katerem se vsi ljudje ne bodo dobro znašli, predvsem starejši in nižje izobraženi, ki bodo izgubili službe (in celotne industrije) na račun avtomatizacije in umetne intelligence. Vedno večje moralno vprašanje 21. stoletja zato postaja, kako rešiti poblem ljudi, ki bodo tudi v naslednjem razvojnem preskoku zaostali. Nenaslavljanje tega problema bo povzročilo nadaljnje populistične upore obupanih segmentov družbe, obup in občutek nemoči pa ljudi vedno vodi v politično radikalizacijo.

Darwin je dokazal, da v naravi preživijo organizmi, ki so se najbolj sposobni prilagajati spremembam. Zgodovina pa uči tudi, da preživijo tiste skupnosti, katerih člani so zmožni dobrega sodelovanja, temelječega na medsebojnem razumevanju in spoštovanju. Kot so verjeli klasični politični misleci: srečen posameznik ne more obstajati v nesrečni skupnosti. Politiki pa ne zmorejo vsega sami, zato je del odgovornosti za zdravo demokracijo tudi na državljanih. Biden je že dvignil nivo javnega diskurza, državljani pa se bodo odločili sami, ali mu bodo sledili.