Elitne univerze: akademska prihodnost zanj, sistemska brezbrižnost zanjo

Na tem svetu obstaja posebna liga visokošolskih ustanov – Bršljanova liga (Ivy League). Tako na severovzhodu ZDA stoji osem prestižnih zasebnih univerz, ki prinašajo neprecenljivo kombinacijo ugleda, moči, intelekta in obljube izjemne prihodnosti. Harvard, Yale, Princeton, Columbia, Brown, Dartmouth, Univerza Pensilvanije in Cornell so od nekdaj blagovne znamke akademske odličnosti. Tam naj bi študirali najboljši, najpametnejši in najbolj ambiciozni.

Ob nedavnih obtožbah o spolnem nasilju na Cornellu bi lahko pomislili, da tam študirajo tudi moralno in značajsko izjemni posamezniki, ki se jim včasih pripeti kakšna napaka v presoji. Nič takšnega, česar ne bi bilo mogoče popraviti z enim esejem – če seveda ne bi govorili o skupinskem posilstvu.

Kot se za elitne institucije, ki proizvajajo znanje in (družbeno) moč, spodobi, so bila vrata njihovih hramov učenosti sprva rezervirana predvsem za bele, premožnejše moške. Prvi med njimi, ki je vrata odprl tudi ženskam, je bil prav Cornell. Ustanovili so ga leta 1865, ko je bila visokošolska izobrazba zanje nedosegljiva, ter obljubljal drugačno prihodnost. Več kot 160 let pozneje pa razkriva, da so se vrata ženskam odprla, a pravila še vedno ščitijo tiste, ki so tam sedeli prvi.

Izključitve, izobraževanja in eseji

Oktobra 2024 se je dvajsetletna študentka udeležila zabave bratovščine Chi Phi. Iz tožbe, ki jo je vložila dve leti pozneje, izhaja, da so ji tam ponujali alkohol in droge. Njeno stanje naj bi se tako poslabšalo, da ni bila sposobna odločati o tem, kaj se dogaja z njenim telesom. Kljub temu naj bi jo spolno napadlo sedem moških. Eden od članov bratovščine naj bi v skupinskem pogovoru pozival druge, naj se pridružijo spolnemu dogajanju.

Študentka je dogodek prijavila univerzi, sledila je večmesečna notranja preiskava. Bratovščino je suspendirala in proti študentom uvedla disciplinske postopke. Nekateri so bili izključeni, drugi zgolj začasno, med ukrepi so se znašla obvezna izobraževanja in pisne refleksije. Tako je ena najuglednejših univerz študentom, ki naj bi zagrešili spolno nasilje, za kazen naložila tudi pisanje esejev. Ko je primer prišel v javnost, je Cornell prepovedal zabave po bratovščinah do konca tega študijskega leta, napovedal dodatne ukrepe in neodvisen pregled svojega ravnanja. Predsednik univerze Michael Kotlikoff je priznal, da je za prijavo vedel že predlani. Ni se mu zdelo potrebno preveriti, kako se razpleta.

A mimo pravnih postopkov se skriva morda najbolj povedna razsežnost zgodbe, v kateri se institucionalizirani seksizem razkrije brez olepšav: pet od sedmih obtožencev je diplomiralo, študentka, ki je nasilje prijavila, pa je univerzo zapustila. Ta je posameznikom izrekla različne ukrepe, vključno z izključitvami, zato njihovih izkušenj ni mogoče enačiti. Toda razlika ostaja. Za večino obtoženih je Cornell ostal institucija, na kateri so – z dodatnim esejem – pridobili diplomo, ki jim bo še desetletja odpirala vrata. Za žensko, ki je pripadala tej skupnosti, se je študij končal drugače. In ob vsej zaskrbljenosti, kaj lahko obtožbe naredijo prihodnosti perspektivnih moških, bi bilo morda vredno nekaj pozornosti nameniti tudi njeni izgubljeni prihodnosti.

Idealna žrtev

In zdaj k precej neprijetnem protislovju. Ženske smo si morale vstop na univerze najprej izboriti. Potem smo morale dokazovati, da smo enako dobre; marsikje smo postale celo uspešnejše od moških. Na številnih področjih danes predstavljamo večino diplomantov. Toda diploma nas ne odreši ničesar, kar ustvarja našo drugost.

Ob zaposlitvi nas pričakajo lepljiva tla, pri napredovanju stekleni stropovi, v vsakdanu pa seksizem in nadlegovanje, ki ju prepogosto razumemo kot neprijeten, a sestavni del poklicne poti. Doma nas nato čaka trojno breme neplačanega, gospodinjskega in skrbstvenega dela. Medtem ko moški – zasluženo, kakopak – ostajajo dejavni v javnem prostoru, ženske tiho vzdržujemo vse, kar jim to omogoča. In ko opozorimo na to, nas dočakajo očitki, da zahtevamo preveč, da smo preglasne in da bi bilo podivjane feministke vendarle treba umiriti.

Najbolj neizprosno se to dokazovanje pokaže pri prijavah spolnega nasilja, ko za žensko ne zadošča, da dokaže, kaj se ji je zgodilo, temveč mora najprej dokazati, da je zaupanja vredna. Norveški kriminolog Nils Christie je leta 1986 opisal idealno žrtev, torej osebo, ki ji družba ta status prizna najhitreje in brez pomislekov. Prizna ji ga, ker je šibkejša od storilca, ker je med dejanjem počela nekaj neoporečnega in ker ji ni mogoče očitati, da se je izpostavila nevarnosti.

Pri spolnem nasilju so pogoji za takšno priznanje skoraj neizpolnljivi: ženska naj ne bi preveč pila, zaupala ali tvegala. Predvsem naj ne bi imela spolne preteklosti, ki bi jo bilo mogoče obrniti proti njej. Če nasilje prijavi, naj se ga natančno spominja, njena pripoved naj bo ves čas enaka, vedenje primerno, čustva pa ravno prav izrazita. Zadnje je posebej pomembno: če je preveč prizadeta lahko njeno pripoved odpravijo kot nezanesljivo, premalo prizadeta pa postane še bolj sumljiva. Christiejeva idealna žrtev mora imeti svojega idealnega storilca. To je neznanec, ki je od žrtve močnejši in čigar zlo je nedvoumno. Študenti Cornella so vse tisto, kar idealni storilci niso. So moški, ki so prestali zahtevne sprejemne postopke, prihajajo iz okolja z ugledom in imajo obetavne poklicne poti. V javnem razumevanju obtožb se vse to lahko spremeni v okoliščine, ki jim govorijo v prid. Saj ne morejo biti takšni. Saj imajo toliko izgubiti. Saj jim ne bomo zaradi ene noči uničili prihodnosti. Iz tega se izriše prastar vzorec družbene presoje žrtev in obtoženih: njena preteklost postane razlog za dvom, njegova prihodnost pa razlog za skrb.

Njena preteklost, njegova prihodnost

Cornell se lahko pohvali tudi s tem, da v svojih predavalnicah neguje najostrejšo kritiko privilegijev, ki jih sam pooseblja. Tam filozofijo predava Kate Manne, ena najvidnejših raziskovalk mizoginije. O tem torej vedo vse, kar je mogoče vedeti. Le v praksi tega še niso preizkusili. Manne je opozorila, da ji študentke že leta razlagajo, da so doživele spolno nasilje in nadlegovanje, številne pa ga ne prijavijo, ker ne verjamejo, da jih bo univerza jemala resno. Opisani primer torej ni izjema. Enako kažejo podatki, ki jih zbira univerza sama. V lanski raziskavi je 35 odstotkov dodiplomskih študentk navedlo, da so doživele spolni stik, v katerega niso privolile; med študentkami, povezanimi z bratovščinami in sestrstvi, je bil delež še višji. Ne govorimo torej o eni zabavi in sedmih obtoženih, temveč o izkušnji precejšnjega dela študentske skupnosti.

Kate Manne je za pojav, ko ob obtožbah nasilja nad ženskami veliko sočutja namenimo obtoženim moškim, skovala izraz himpathy: zloženko angleških besed him (on) in sympathy (sočutje). Pri tem ne govorimo zgolj o osebnih simpatijah, temveč o globlje zakoreninjenih predstavah o tem, čigava stiska zahteva odziv in čigavo lahko prezremo. Na Cornellu je ta razlika dobila institucionalno razsežnost; predsednik univerze je – spomnimo – vedel za prijavo skupinskega posilstva, vendar ni preveril, kako poteka njegova obravnava. Takšna brezbrižnost je bolj osupljiva, če pomislimo, kako skrbno elitne univerze spremljajo vse, kar bi lahko vplivalo na njihov ugled, finance ali položaj v akademskem svetu.

Pri vsem tem je pomenljivo, kako hitro lahko institucija svojo odgovornost omeji na pravilno izpeljane postopke in izrečene sankcije, ne da bi se soočila z lastno vlogo pri ohranjanju razmer, v katerih spolno nasilje ostaja razširjeno, zaupanje v njegovo obravnavo pa nizko. In če so na Cornellu med disciplinskimi ukrepi našli prostor za pisne refleksije, bi bilo morda primerno, da se podobne vaje loti še vodstvo. Tokrat lahko namesto študentov odgovarjajo tisti, ki odločajo o pravilih, po katerih presojajo ravnanja. Predlagam naslov: »Kako je mogoče, da univerza, ki strogo presoja ravnanje svojih študentov, prizanesljivo obravnava ravnanje lastnega vodstva?«